Merkelčin “govor upanja” za Grčijo? Ali se/jo Varufakis zafrkava?
Ta je pa dobra! Janis Varufakis v članku na Project Syndicate poziva nemško kanclerko, naj pokaže svojo državniško držo in Grkom v javnem nagovoru v mestu po svojem izboru pokaže luč na koncu tunela. Da dá Grkom upanje. Upanje na možnost oživitve po sedmih letih kome.
Kaj pravite na to? Varufakis se sklicuje na tako imenovani Speech of Hope tedanjega zunanjega ministra ZDA Jamesa F. Byrnesa, ki je 6. septembra 1946 v Stuttgartu vlil Nemcem upanje in nakazal možnosti povojnega okrevanja in blaginje.
Jasno, to bi bila ne samo piarovska, temveč tudi izjemna človeška in državniška poteza.
Vendar se ne bo zgodilo.
Preblizu problema
Še najmanjši problem te ideje je, da je predlagatelj “napačen”. Varufakis pač ne prihaja iz pravega gnezda, nima srajce prave barve itd. itd.
Ključni problem je, da Varufakis takšno človeško in državniško potezo pričakuje od nekoga, ki je del problema oz. geografsko in čustveno preblizu problema.
Takih potez v zvezi z Nemčijo tudi po 2. svetovni vojni nismo doživeli s strani evropskih voditeljev. Ti bi v razumljivem čustvenem afektu zaradi vojnih zločinov nemških voditeljev celotno nemško prebivalstvo kolektivno verjetno obsodili na dolgoletno trpljenje.
Morale so priti ZDA, ki čustveno niso bile vpletene, kajti njeni prebivalci niso trpeli zaradi nemške agresije na svojem ozemlju. Moral je priti nekdo z višjim, geopolitičnim, strateškim interesom, da sovjetski komunizem ne bi prodrl globoko v Evropo. Samo neobremenjene in pragmatične ZDA so lahko dale materialno in moralno podporo nemškemu prebivalstvu.
Prišel bo Obama
Tudi v grškem primeru bo moral priti ameriški predsednik Barack Obama. Samo ZDA lahko gredo mimo kolektivne moralne krivde preveč zapravljive Grčije in dajo grškim državljanom novo upanje. Nihov motiv bi bilo odvračanje ruskega in kitajskega vpliva v Evropi, še posebej na področju energentov.
Dobro pa bi bilo, če bi Obama Grčiji prinesel tudi nov, konkreten Marshallov plan. Načrt za gospodarsko obnovo. Takega, kot ga je dobila Nemčija po 2. svetovni vojni.
Optimizem ali zafrkancija?
Takole pravi Varufakis:
“Danes je moja domovina v situaciji, ko potrebuje upanje. Dovolj je moralističnega nasprotovanja pomôči Grčiji, ki ji odrekajo priložnost, da bi doživela preporod. Od uničenega gospodarstva zahtevajo še več varčevalnih ukrepov, kakršnih še nobena država ni morala trpeti v miru. Brez možnosti za odpis dolgov. Brez načrta za spodbujanje investicij. In seveda tudi brez “govora upanja” padlemu ljudstvu.”
“Ko to pišem, grška vlada predstavlja Evropski uniji predloge za temeljito reformo, upravljanje z dolgom in investicijski načrt za nov gospodarski zagon. Grčija je dejansko voljna in pripravljena sodelovati pri odpravljanju anomalij, zaradi katerih je sama padla kot prva domina leta 2010.”
“Toda Grčiji in njenim državljanom za uspešno uresničitev te reforme manjka pomemben element: upanje. “Govor upanja” za Grčijo bi bil zdaj bistven — in to ne samo za nas, temveč tudi za upnike, saj bi naš preporod odpravil tveganje bankrota.”
“Kaj bi morala vsebovati takšna deklaracija? Tako kot se je Byrnes v govoru bolj posvečal simboliki kot pa podrobnostim, tudi ta novi “govor upanja” za Grčijo ne bi moral biti tehničen. Moral bi samo zaobjeti pripravljenost na velike spremembe in prelom s preteklimi petimi leti novih posojil na podlago že tako ali tako nevzdržnega dolga in pod pogoji kaznovalnega varčevanja.”
Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v petek, 5. junija 2015, na avtorjevi spletni strani Damijan blog pod naslovom Varoufakis: “Govor upanja” Merklove v Atenah?. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.
