Helikopterski denar je namišljen politični problem

Stara ideja Johna M. Keynesa in Miltona Friedmana — pa tudi Ben Bernanke je to večkrat predlagal Japonski (1999 in 2002) —, da je v času gospodarske depresije mogoče z “metanjem denarja iz helikopterja” spodbuditi agregatno povpraševanje, je spet zelo aktualna.

Pokazalo se je namreč, da monetarna politika s kvantitativnim sproščanjem (quantitative easing, QE) ni bila uspešna. QE je sicer povsod povečal likvidnost — in to zelo —, toda v bistvu je povzročil samo nov balon na trgu kapitala in povečanje dohodkov zgornjega 1%. Ni pa dosegel želenega cilja: spodbuditve agregatnega povpraševanja.

Denar z neba

Zato je spet zaživela ideja helikopterskega denarja: da bi ga torej “metali iz helikopterja” oz. (zastonj in neposredno) dali tistim, ki ga bodo potrošili.

Za uresničitev tega koncepta morata sodelovati fiskalna in monetarna politika. S fiskalno politiko vlada zniža davke ali dá socialne transferje tistim z najnižjimi dohodki — ki običajno ves dohodek takoj potrošijo —, monetarna politika pa bi to financirala prek QE.

Razlika v primerjavi s sedanjim QE je v grobem samo v tem, da sedanji koristi le bogatim, torej lastnikom kapitala, ki pa ne trošijo, zato QE nima vpliva na agregatno povpraševanje. Helikopterski denar pa bi spodbudil prav to.

Strošek za državo in centralno banko je v času likvidnostne pasti enak — blizu ničle. Vlada in centralna banka pa lahko ta stimulus kadarkoli umakneta (če recimo pride do nevarnosti povečane inflacije).

Fiat denar

O tem sem že pisal, ko sem opozoril na novi paper Willema Buiterja (nekoč glavnega ekonomista EBRD, zdaj pa profesorja na LSE in glavnega ekonomista Citigroup). Buiter ugotavlja, da tovrstna politika vedno deluje, saj so trije pogoji, da bo helikopterski denar spodbudil agregatno povpraševanje, vedno izpolnjeni:

• 1. obstajati mora korist od držanja tega “manjvrednega” (“fiat”) denarja onstran njegovega donosa (kot plačilno sredstvo);
• 2. ta fiat denar mora biti “irredeemable” (ni ga mogoče odkupiti ali odplačati) oz. mora delovati kot (plačilno) sredstvo za tistega, ki ga drži, ne pa kot obveznost za izdajatelja;
• 3. njegova cena mora biti pozitivna.

To pomeni, da je spodbujanje agregatnega povpraševanja s “helikoptersko” razdelitvijo denarja tistim, ki ga bodo potrošili, načeloma vedno učinkovito — sploh pa v času nizkega agregatnega povpraševanja.

Ali z drugimi besedami, ob primernem sodelovanju med fiskalno in monetarno politiko sta deflacija (ali nizka inflacija) in sekularna stagnacija povsem nepotrebni in sta zgolj stvar politične odločitve.

Ta ideja je seveda znanstvena fantastika — za EU pa še posebej. Toda glede na vse to (neuspešno) eksperimentiranje z monetarno politiko bi ta eksperiment lahko bil resnično učinkovit.

Še več argumentov

Simon Wren-Lewis (še enkrat) argumentira, zakaj bi bil helikopterski denar trenutno najboljša rešitev in zakaj njegova uvedba ni dejanski problem, pač pa zgolj namišljen politični.

Uvedba helikopterskega denarja (v obliki znižanja davkov gospodinjstvom) bi zahtevalo sodelovanje med fiskalno in monetarno politiko. Za financiranje bi vlada in centralna banka morali pristati na to, da se proračunski deficit financira s povečano denarno ponudbo. Zaenkrat pa to ni dovoljeno zaradi neodvisnosti centralnih bank.

Toda v državah, ki so uvedle QE, to “prepoved” dandanes že kršijo — in sicer po obvodu, da centralne banke kupujejo sredstva, namreč državne obveznice na sekundarnem trgu in ne v primarni emisiji.

A tudi ta obvod bi lahko izpustili z drobno spremembo zakonov o cenralnih bankah, kjer bi dodali alinejo z izjemo o izrednih gospodarskih razmerah. Pomembno je, da tak “monetarno financiran fiskalni stimulus” ne povečuje javnega dolga (ker lahko centralne banke državne obveznice kadarkoli uničijo) in tudi ne inflacije (v razmerah ničelnih obrestnih mer).

Podkapitaliziranost

Drugi potencialni problem pa je v tem, da bi centralna banka zaradi helikopterskega denarja lahko zašla v bilančne težave zaradi podkapitaliziranosti in bi bila torej odvisna od države, ki bi jo morala dokapitalizirati — s tem pa bi bila lahko ogrožena njena neodvisnost.

Vendar gre tudi tukaj za namišljeni politični problem. Z enakim potencialnim problemom se centralne banke soočajo tudi v primeru politike QE, pa vendar ni videti, da bi to povzročalo sive lase komurkoli v vladnih kabinetih in centralnim bančnikom.

Edini razliki med QE in helikopterskim denarjem sta v tem:

• 1. da centralne banke v primeru helikopterskega denarja prek vlade dajejo dodaten denar gospodinjstvom, namesto da bi odkupovale državne in korporativne obveznice;
• 2. da je potreben preskok v glavah k bolj fleksibilnemu gledanju na monetarno in fiskalno politiko, kot smo ga že imeli pred uvedbo formalne neodvisnosti centralnih bank.

Neodvisnost centralnih bank

Neodvisnost centralnih bank je bila zavarovana v zgodovinskem kontekstu visoke inflacije z namenom, da vlade ne bi mogle kupovati volilnih glasov z monetarnim financiranjem fiskalnega trošenja.

Danes pa sta problem prenizko agregatno povpraševanje in posledično deflacija, zato bo tudi institucionalno ureditev formalne ločenosti med monetarno in fiskalno politiko, kakršno smo poznali zadnjih 30 let, potrebno narediti fleksibilnejšo.Kot na koncu ugotavlja tudi Wren-Lewis, je najhujša današnja ovira za okrevanje smrtonosna kombinacija dveh ortodoksnih obsesij (paranoičnih dogem): obsesija vlad s tekočim proračunskim primanjkljajem in obsesija centralnih bank s prihodnjo inflacijo. Če koga zanima še kaj več o tem, je tukaj dober poljuden povzetek v Voxu. Malce manj priljuden, vendar razumljiv prispevek ima tudi Simon Wren-Lewis (s številnimi referencami naprej).

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v sredo, 27. maja 2015, na avtorjevi spletni strani Damijan blog pod istim naslovom in je združen s starejšim člankom na isto temo. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.