Afera FIFA in Blatterjev odstop: Nogomet je bil nekoč upor

4.6.2015 / 06:06 Komentiraj
Ne maram, da so Američani svetovni policaj. Všeč pa mi je, da goljufom stopijo na prste, tako kot zdaj korumpirani Fifi.
NAROČI SE PRIJAVI SE

P.S. — Zürich, 2. junija ob 20:14

Manj kot 24 ur je minilo od objave [teksta, ki sledi; op. Fp], ko je Sepp Blatter v Zürichu na hitro sklical tiskovno konferenco in odstopil. Presenetil nas je mnogo bolj kot prejšnji teden, ko je še trmasto vztrajal na svojem stolčku. Očitno se je hotel izogniti temu, kar sem napovedoval v svojem tekstu. Obroč okrog njega se je ožal. Ko je javnost danes lahko videla dokumente, ki potrjujejo, da je generalni sekretar Fife Jerome Valcke, Blatterjeva desna roka, iz Züricha nakazoval milijone dolarjev za razvoj nogometa v srednji Ameriki — ki pa so bili v resnici podkupnina za glasove Južni Afriki leta 2010 —, je postalo prevroče tudi za Blatterja. Ameriško pravosodje je prejšnji teden napovedalo, da je to šele začetek. Danes — veliko prepozno — je to Blatterjev konec. Kar pa nikakor ne pomeni, da je konec tudi afere. Zdaj se šele začenja pravo čiščenje.

Botri ne tekmujejo

Ameriški tožilci so zatresli športni svet. Z aretacijami v Zürichu so skoraj pripomogli k temu, da bi se zrušil Blatterjev sistem, ki Fifi omogoča, da je mafijska organizacija.

Spremembe na čelu športnih zvez so redko nasilne. Ponavadi botri ne tekmujejo, le tako prihaja do menjav. Ponavadi pa ostane sistem enak ali vsaj podoben. Na stotine funkcionarjev z vsega sveta ima svoje interese. Ne zanima jih, kaj si o njih mislijo ameriški tožilci, svetovni politiki ali ogorčena javnost. Zanima jih le kupček privilegijev, ki jih vsak pretres lahko spremeni v obujanje spominov.

Kdo so športni funkcionarji?

V primeru Mednarodne federacije nogometnih zvez gre za ljudi iz 209 držav, tudi iz Slovenije. Običajni ljudje, morda odvetniki, poslovneži, nekdanji nogometaši, oligarhi, pa tudi princi, aristokrati. Pisana druščina je jamstvo, da bo boter ostal tam zgoraj visoko na griču nad Züriškim jezerom, dokler bo želel. Če bo le ohranjal pri življenju sistem, ki mnogim polni žepe. Zunanji svet se lahko le zgraža, roti in upa.

Da pa se svet — tudi športni — vendarle spreminja, je pokazalo ameriško pravosodje. To je zadnje upanje, da bo morda vendarle konec sistema, ki ga zadnjih štirideset let uteleša sin popravljalca koles iz Vispa v kantonu Wallis.

Rodil se je dva meseca prezgodaj, po vojni je dolgo igral nogomet, oče pa mu je rekel, da z nogometom nikdar ne bo zaslužil nobenega denarja. Oče mu je umrl, ko je bil star sedemnajst let, Josef/Joseph/Sepp pa je z okroglim usnjem vendarle nekaj malega zaslužil.

Racija

Na ameriškem tožilstvu so se menda čudili, kako elegantno so švicarski kriminalisti aretirali in priprli sedem funkcionarjev Fife. Minulo sredo (27. maja) so nekaj minut pred šesto zjutraj v kavbojkah, srajcah, majicah in s torbami čez ramo na recepcijo luksuznega hotela Baur au Lac sredi Züricha prišli kriminalisti, receptorjem pokazali naloge za aretacijo, zahtevali ključe sob, prosili, da omenjene goste obvestijo, naj gredo k vratom svojih sob in jih odprejo. V nasprotnem primeru da bodo morali sami vstopiti v sobe.

Očividca, dva očitno vnaprej obveščena novinarja New York Timesa, ki sta bila vse jutro v recepciji, sta potrdila, da so kriminalisti počakali, da se osumljenci oblečejo, uredijo, pospravijo prtljago, potem pa so jih pospremili v avtomobile, ki so bili parkirani na treh lokacijah okrog hotela. Eden pred glavnim vhodom, eden ob stranskem vhodu in dva v garaži. Nihče od gostov — ne v recepciji ne v lobiju ne na hodnikih hotela — ni opazil, da potekajo odmevne aretacije.

Takšni so pač Švicarji. Vedno diskretni.

Tax free

Švicar je tudi že skoraj dvajset let predsednik organizacije, ki jo je ameriška državna tožilka Loretta Lynch javno označila za mafijsko. Blatter verjetno sodi med najbolj vplivne ljudi na svetu. Ukvarja se z nogometom, najbolj pomembno postransko stvarjo na svetu. Že od leta 1975, ko je bilo tam v službi 11 ljudi.

Danes je FIFA mogočna organizacija, ki združuje svetovni nogomet — ali bolje rečeno nogometne funkcionarje. Od Malte do Japonske, od Kajmanskih otokov do Fidžija. Mednarodne športne organizacije večinoma domujejo v Švici. So društva, ki ne plačujejo davkov. Kljub temu, da je samo Fifin rezervni sklad, kot se radi pohvalijo na steklenem in jeklenem sedežu organizacije na griču nad čudovitim jezerom Zürisee, težak kar milijardo in pol švicarskih frankov.

Šport — predvsem pa nogomet — je v zadnjih desetletjih postal pomembna gospodarska panoga. O amaterizmu ni več govora, igralci se preprodajajo za desetine milijonov evrov, televizijske pravice se kupujejo za stomilijonske vsote. V evrih. Samo Bundesliga vsako sezono stane medijske hiše skoraj milijardo evrov. Nemški prvoligaši so v letu 2013 od vstopnic zaslužili 2,3 milijarde evrov.

Nogomet je bil nekoč upor

Ni bilo vedno tako. Konrad Koch je bil nemški učitelj angleščine, ki je na gimnaziji Martino-Katharineum v Braunschweigu začel uvajati nogomet. Bilo je leta 1874. Igro in žogo je prinesel iz Anglije. Učence je takoj navdušil za novi šport, pa tudi za angleščino.

Učitelje in gospodo, ki je takrat skrbela za vzdrževanje in razvoj šolstva na Nemškem, pa je s tem spravil v bes. Namesto gimnastike je mladino naenkrat začelo zanimati tekanje za usnjeno žogo po travniku. Izgrajevanje individualizma, slokih postav, natančne vaje in oblikovanje čvrstih mišic je zamenjala igra, ki je krepila tovarištvo, ekipnega duha. V sebi je imela kal upora. Nogomet je bil igra, ki jo je lahko igral vsak.

Zgodbo so oživili v nemškem celovečernem filmu leta 2011: Der ganz grosse Traum (Zelo velike sanje, kot bi lahko prevedli naslov). Priporočam ogled.

Mentor Havelange

Joseph ali kar Sepp Blatter, kot ga pozna ves svet, je čil gospod. Pri svojih 79 letih vstaja vsak dan ob šestih, v svojem uradu je med sedmo in dvajseto uro. Živi za nogomet — in nikdar v življenju ni sprejel ali dal nobene kuverte, kot trdi njegova hči Corinne Blatter Andermatten, ki je leta 1998 sodelovala pri očetovi kampanji za predsednika zveze Fife.

Pred tem je Blatter, ki je tudi predsednik švicarske Študentske druščine Helvetia, dolga leta delal pri Fifi kot generalni sekretar in se poslovnih umazanij in drugih spretnosti učil od svojega mentorja Joãa Havelangea (ki je prejšnji mesec praznoval 99. rojstni dan). Brazilec je sin belgijskega trgovca z orožjem, ki je emigriral v Južno Ameriko — torej ima provizije in posle, ki se dogajajo pod mizo, že v krvi…

Na olimpijskih igrah v Berlinu leta 1936 je Havelange nastopil kot plavalec. Med 1974 in 1998 je bil predsednik Fife. Leta 2011 pa je moral odstopiti kot član MOK, saj so ga spoznali za največjega krivca pri korupcijskem stečaju marketinškega podjetja ISL, ki je prodajalo komericalne pravice za zvezo FIFA.

To je bilo leta 2001. Šele deset let kasneje so sodniki dokazali, da so med letoma 1989 in 1999 športni (nogometni) funkcionarji prejeli za 138 milijonov švicarskih frankov podkupnin. João Havelange je leta 2013 zaradi tega odstopil tudi z vseh častnih funkcij v Fifi.

Platini: “Kar je preveč, je preveč!”

V petek so v Zürichu na kongresu delegati Fife, torej predstavniki 209 držav, tudi Slovenije, Seppa Blatterja izbrali za peti mandat na čelu te organizacije. Kljub aretacijam, kljub javnemu zgražanju po vsem svetu, kljub ostrim besedam predsednika evropske nogometne zveze UEFA Michela Platinija: “Kar je preveč, je preveč!”

V prvem krogu je Blatter dobil 133 glasov. Dovolj, da se je izzivalec, jordanski princ Ali bin Husein, pred drugim krogom umaknil. V zahvalnem govoru je Blatter učinkoval kot neresna karikatura samega sebe. V rahlo zmedenem tonu, polnem floskul, se je na koncu že tresel od zadovoljstva in ponavljal: “Let’s go FIFA, together…!” — in požel celo aplavz.

Kakšna organizacija je FIFA? Da je mafijska, kot je povedala ameriška državna tožilka, vemo že dolgo. Vsi, ki so ploskali — torej vseh nekaj več kot 130 delegatov, ki je volilo Blatterja, pa tudi vsi ostali, ki ga niso —, so torej mafija. Člani mafijske združbe, ki uživa imuniteto v čudovitem in urejenem okolju ob Züriškem jezeru. So se gospodje iz Burundija, Gane, Malezije, Kostarike in drugih držav zavedali, da so si s tem, ko so podprli Blatterja, dokončno umazali roke?

Blatterjev sistem

Verjetno ne. Bolj so razmišljali o tem, da bodo s to potezo ohranili funkcioniranje Blatterjevega sistema, ki dopušča, da milijoni izginjajo z bančnih računov nogometnih zvez v mnogih državah sveta, da milijoni za podkupnine potujejo po skritih bančnih kanalih s pomočjo posrednikov in brez njih — in to zato, da bo prvenstvo v Rusiji in ne v ZDA, v Katarju in ne v Angliji, v Južni Afriki in ne morda v Sloveniji, no, ali pa vsaj v Italiji. Kjer je sicer doma mafija. Morda pa je ta, italijanska mafija preblizu švicarskim bankam in Blatterju?

Paralelni svet

Najbolj žalostno je, da nekatere športne zveze že dolgo časa živijo v svojem paralelnem svetu. So brez vrednot, brez spoštovanja za preglednost in pravilnost poslovanja, brez pravil za omejevanje korupcije in poslovnih metod mafijskih združb.

Na vrhu te (ne)športne lestvice je FIFA — najbolj bogata in najbolj odmevna zveza.

Navijači, ljubitelji, opazovalci, kritiki lahko samo opazujemo in opozarjamo. Zgodi se pa nič. Ali bolj natančno, zelo malo. Skušnjava ljudi, ki bi lahko očistili svoj šport, je prevelika. Želja po udobnem življenju s privilegiji in polnimi bančnimi računi je premočna. Nogomet jih, sklepam, nikdar ni res zanimal.

Ne maram, da so Američani svetovni policaj. Všeč pa mi je, da se goljufov in mafije lotijo temeljito in jim stopijo na prste. To je pravzaprav edino upanje, da se začne čiščenje Fifine palače.

Še prej pa bodo verjetno enako mladi in sproščeno oblečeni kriminalisti kot v sredo v hotelu Baur au Lac nekega jutra diskretno odpeljali Seppa Blatterja iz razkošnega stanovanja le streljaj od sedeža Fife na zaslišanje in v pripor. Ker so jih za to prosili Američani.

Če kaj, je Blatter prejšnjo sredo končno spoznal, da se mu to res lahko zgodi. In da mu tokrat njegova Švica ne bo več zaščitila hrbta. Kljub pozivom z vseh koncev pa žal ni odšel in tako zamudil priložnost za častni umik v dobro nogometa in za ohranitev šcepca ugleda, kar mu ga je še ostalo.

Verjetno pa bi mu oprostili tudi njegovi Švicarji, vse bolj nervozni gostitelji Fife. Diskretni tudi takrat, ko gre za mafijske posle.


Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v ponedeljek, 1, junija, na avtorjevem blogu www.miranalisic.com in updatan v torek, 2. junija, pod naslovom Sepp Blatter je pokopan, kaj pa sistem?. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.

Če kaj, je Blatter prejšnjo sredo končno spoznal, da se mu to res lahko zgodi. In da mu tokrat njegova Švica ne bo več zaščitila hrbta.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE