Bojan Požar verjame v devalvirane blagovne znamke

Bojan Požar je rabil več kot deset let — če upoštevamo samo Bulvar v Novicah pa Direkt pri DZS in končno še njegov Požareport —, da je redefiniral slovensko tabloidno novinarstvo, ki ga je nekoč davno in za neke druge čase izumila Bernarda Jeklin.

A to mu očitno ni dovolj. Zdaj hoče postati inkarnacija Jeklinke. Tako je včeraj dobil v last — oz. jih bo dobil, s 1. septembrom — blagovne znamke podjetja Delo Revije, ki ga je uničil Raščan in ki jih je upnica NKBM doslej oddajala v najem skupini Krater. Požar jih je/bo kupil za domnevne štiri milijone evrov.

Tri vprašanja

Novinarji smo hitro zadovoljni s polovičnimi, zasilnimi, nejasnimi odgovori.

Po poročanju medijev bo Požar okrog 20% kupnine (800.000€) kril “sam”, preostanek (80%, 3.200.000€) pa s kreditom “ene od slovenskih bank”. Zastavil pa da bo tudi “eno od nepremičnin”.

• 1. Odkod Požarju 800.000€? Poslovni rezultati njegovih firm ne kažejo tako velikih prihodkov in dobičkov, da bi lahko sam financiral 20%.
• 2. Nepremičnina, s katero bi zavaroval kredit v višini 3.200.000€, bi morala biti res bajna.
• 3. Kdo je skratka pomagal Požarju pri nakupu brandov?
• 4. Je to morda Božidar Novak? Njemu so blizu take etablirane, mainstream, da ne rečem megalomanske ideje.

S Požarjem sem danes govoril, vendar ga nisem tega spraševal, ker mi on ne bi povedal — ali pa mu jaz ne bi verjel (ali razumel).

Poslovni načrt

Požarjev plan je navidez odličen. Kupil je blagovne znamke. Podjetje kot izdajatelj ga ne zanima. Če bo kdo po 1. septembru hotel delati zanj, bo šel k Požarju — če ga bo vzel ali celo povabil. Če ne, pa se mu ne bo treba ukvarjati z umazanimi podrobnostmi v zvezi z odpuščanjem, prekerci, sindikati, odpravninami.

Požar je prepričan, da sta vsaj reviji kot Jana in Lady v dobri kondiciji, ker da je pregledal poslovanje v zadnjih letih, ker prinašata stabilen cashflow in ker izhajata v nakladah 20 oz. 30.000 izvodov. Takih da je šest. Plus Viktorji in Slovenka leta. Druge pa bo oddal v najem.

Blagovne znamke

Bojan Požar verjame v blagovne znamke. Jaz pa ne. Vsaj ne v stare, obrabljene, ponošene, diskreditirane in devalvirane. Vsaj ne v tiste, za katere véliki slovenski biznismeni čez palec rečejo, da so vredne toliko in toliko, da se ti zvrti od keša. Vsaj ne v tiste, za katere vem, da bi jih s svojimi, bolj vizionarskimi, bolj koncipiranimi, modernejšimi, uporabniku prijaznejšimi znal sam — ali recimo Požar, v svojem fahu — narediti boljše in jih v doglednem času povoziti.

Štiri milijone evrov za to, da imaš pravico uporabljati nekaj, kar si je nekoč izmislila gospa Bernarda in kar je Raščan tako rekoč namenoma zafrčkal! Noro! In še preden si naredil za en sam kilobajt vsebine!

Dodana vrednost

Zato pa sem ga to res vprašal: Ali se mu te Jeklin-Raščan-Kovačič-Odlazkove blagovne znamke res zdijo tolikšna dodana vrednost, da se je vrgel v takšno investicijo — da ne rečem akrobacijo —, če pa bi s svojim znanjem in ambicijami lahko ustvaril svoje, nove brande v tem segmentu trga?

No, v tem smislu.

Ampak on to res verjame. Prijazno (in potrpežljivo) mi je razložil to finto s prevzemom brandov — kar sem še nekako razumel in kupil —, potem pa odgovoril na zgornje vprašanje. Da se mu splača, se mu zdi samoumevno. Verjame.

Tudi prav. Vera je pomembna. Njemu v dobro upam, da ga v tej veri bolj utrjujeta ambicija in intuicija — ta drive, da bi nekaj dosegel, pa čeprav le zadoščenje —, kot pa podatki, na katere se sklicuje po nasvetu prišepetovalcev.

Novice in biznis

Bojan Požar je skupaj s Petrom Franklom in Tomažem Perovičem za slovenske pojme ena optimalnih, če ne celo edinih inkarnacij novinarja in poslovneža. Za novice ima nos, za biznis pa žilico. Poznam ga kot trmastega, a preudarnega človeka, v bistvu skromnega, a nikakor ne megalomanskega, ki za razliko od večine kolegov iz medijev zna razmišljati po svoje, izvirno in drugače, izven škatle.

Biznis in fikcija

Zato pa me še tem bolj čudi, da je podlegel tej menedžersko-medijski fikciji o domnevni vrednosti blagovnih znamk na totalno abnormalnem trgu, kjer nič več ne velja zares, kjer je vse poljubno, kjer nihče ne ve več, kdo sploh pije in kdo plača.

Odkod ljudem — s Požarjem vred — ideja, da so Jana, Lady, Stop, Viktorji, Slovenka leta itd. še vedno vredne — štiri milijone evrov vredne! — blagovne znamke? Je to hommage à Mme Jeklin (od katerega pa sama ne bo nič imela)? Ali so morda toliko vredne v paketu, posamično pa bore malo realistično? Ali pa je ta vrednost rezultat matematično-računovodsko točnega, vendar po zdravi, kaj šele medijski pameti absurdnega izračuna, da je Odlazek imel non-stop zasedeno tiskarno in da mu je pomagala pri bilancah?

Tabloidni tisk

Bernarda Jeklin si je v 70. letih mogoče res lastnoročno izmislila slovenski tabloidni tisk, vendar prav veliko pojma nikoli ni imela — zlasti ne kadrovsko in konceptualno. Njen koncept tabloidnosti namreč ni bil cheap tricks an sich, temveč socialni čut — bodisi kot sočutje do revnih in nesrečnih ali pa slinasto občudovanje sreče anonimnih iz sosednje ulice in izbrancev iz sveta estrade in politike.

Z eno besedo, Jana in sorodne revialne duše so bile po karakterju praviloma prijazne. Življenje je lepo. Zaljubila sta se. Poročila sta se. Dobila sta otročička. Srečo je treba deliti, kajneda? Ah, ločila sta se, šmrc-šmrc. Življenje teče dalje, Ne dajmo se. Itd.

Nekoč visoke naklade teh tračarskih revij so še kar adekvatno odražale slovensko fiksno idejo, da je svet lep, in prepričanje, da je srečo treba deliti.

Seveda pa bi jo odražale še tem bolj adekvatno, če bi vso to lepoto srečnega življenja v skromnem blagostanju kalile nesreče, škodoželjnost, privoščljivost, hudobija, cinizem, manipulativnost.

Enter Požar

Jeklinkina bistvena napaka je bila, da je kot nekakšno wunderkind prestolonaslednico ustoličila Melito Berzelak. Morala bi bila vzeti Požarja. Če bi ga bila angažirala, bi bil on danes Piers Morgan. Slovenski Piers Morgan, ampak Piers Morgan.

Ampak ljudje kot Požar v Sloveniji nimajo sreče. Vsaj ne s soljudmi in s sodelavci. Za razred boljšim, domišljavim, trmastim, radikalnim, nediplomatskim, nekorektnim, našponanim, profesionalnim, za dom in ceh in skupnost pišmevuharskim jebivetrom v Sloveniji ne preostane drugega kot to, da ostanejo osamljeni jezdeci.

Tako se je Požar pozneje, po Bulvarju, moral skompati s hudičem v Petanovi podobi, da je ustanovil Direkt, prvi pravi dirty tabloid. Še preveč dirty. Kao. Štartal je z vsemi topovi in ni upošteval te slovensko-jeklinaste fiksne ideje, da je svet lep, in prepričanja, da je srečo treba deliti, in da šele potem lahko vse to skalijo nesreče, škodoželjnost, privoščljivost, hudobija, cinizem, manipulativnost. Hotel je delati na tem, v čemer je on sam bil najboljši — a to je bilo za tiste čase še preveč.

In ko mu je Požareport že kar lepo uspeval, recimo Delu še vedno ni prišlo na misel, da bi ga angažirali za odgovornega urednika Slovenskih novic. No, saj jim je prišlo na misel, ampak to je bilo too much celo za Giacomellija. Dali bi mu proste roke in budžet brez omejitev, pa bi jim iz tistega retardiranega biltena o poskusih umorov na podeželju naredil urban, gnusen, energetičen, perverzen News of the World, katerega naklado bi naboostal na 200-300.000 izvodov! Grem stavit!

Osamljeni jezdeci so malo asocialni in potem preveč razmišljajo v to smer, da bi se socializirali v središče pozornosti.

Imidž

Bojan Požar ima slab imidž. Ljudje iz medijev ga ne marajo. Pravzaprav ga prezirajo. Nimajo ga za kredibilnega. Neradi ga omenjajo, kaj šele citirajo, v oddaje ga ne vabijo, za izjave ne prosijo. Požarja v bistvu kot da ni.

On sam s tem statusom lepo živi in se v svoji samovšečnosti zaradi tega ne sekira, zato pa tudi nima smisla, da ga jaz zdaj in tukaj branim.

Vseeno pa nekako pripominjam, da mu to utegne škoditi pri tem projektu, ki se ga zdaj loteva. (Naj vzame to dobronamerno, kot nasvet.)

Njegove nove blagovne znamke prihajajo s prtljago te fiksne ideje, da je svet lep, in s prepričanjem, da je srečo treba deliti. Na to ne sme pozabiti. Pod častjo bi mu bilo, verjetno, če vsega tega ne bi kalil tudi z nesrečo, škodoželjnostjo, privoščljivostjo, hudobijo, cinizmom, manipulativnostjo. Danes so pač taki časi. V današnji Sloveniji se splača biti zajeban, je pa težko to delati profesionalno.

Bojim se za Požarja, da se ga preveč drži ta fama negativnosti, ki k tem blagovnim znamkam ne bo pasala, ali pač vsaj ne ljudem, ki kdo ve zakaj še kupujejo teh 20 ali 30.000 izvodov. Določene stvari bi lahko izpadle precej čudne: recimo Slovenka leta — v bistvu by Bojan Požar. Po mojem bi to zgledalo nekako tako kot takrat, ko je Danilo Türk na mariborskem stadionu vzklikal enajsterici: “Šaaam-pi-ooo-ni!” Ne paše.

Russell Brand Požar

Problem je tudi v tem, da je Požar samega sebe brez ostanka identificiral kot news-gathering blagovno znamko, ki prodaja večinoma dolgočasne in irelevantne insiderske informacije in iz njih poskuša narediti nekaj seksi. Za uspeh pri tem podjetju pa bi moral najprej rebrandati samega sebe. Potem pa vložiti še nadčloveške uredniške napore pri delu z ljudmi in teksti — za to pa on ni dober oz. ga ne zanima.

A kakorkoli — good luck and good night. (Aja, obratno.) Upam, da mu bodo prav ti novi čevlji. Bolje bo že kot zdaj pod Kraterjem, ki nima pojma — vendar naj pazi, da ga ne bodo ožulili.