Če ne bi mela jajc pa gobca, ne bi blo nč
Pot do kolumne poteka takole: najprej začneš pisat blog, potem izdaš knjigo — seveda v samozaložbi, da ja še bolj ščiješ proti vetru —, pol knjig en dan zmanjka in se morš naenkrat vprašat, WTF bom pa zdej, in glih sediš pred kompom in vidiš, da je nekdo objavil link za neke kolumniste. Iščejo se novi ksihti. To mi deli. Sam ta moj nov ksiht je bil hitr povešen. Zamudila datum, itak. Jebat ga, next time.
Ne verjamem v Messije in sive miške
In pol pozabiš na vso to evforijo: ”Jaz kolumno, zdej, takoj, z nogami cepetam, kolumno, hvala.” Sam sem čez par dni en sumljiv skunk kadila in spet dobila en nor flash: ”Jaz kolumno.” In se je vžgal Ronaldo v meni. Ker ne verjamem v Messije in sive miške. Fukni Ronalda v sebi ven! Pa tud če zgleda, kot da boš glih kar dal soncu čelno. In jaz lepo, pa kdo ma zdej ta Fokuspokus, aha, Crnkovič, OK, dej FB. In ne bodi ga len, vsa zadeta pošljem v stilu: “Jaz sem ta pa ta. Zamudila natečaj. Brala polfinaliste. Jaz imeti kolumna. Dejstvo.” Sam še Ronaldo bi se mogla podpisat. Fuck me, res.
Hitr še dva intervjuja namečeš zraven, da se še v živo sliši, da ne izgledam debil, ampak da prov zares sem. In se drug dan ves skurjen zbudiš, že zdavnaj pozabiš, kere komedije si včer spet pošiljal naokol in gledaš odgovor: ”Ne vem, kdo si. Ampak si zanimiva. Bom razmislil.”
In ko je on razmišljal in sem jaz skadila že bilijonti joint, se čez tri tedne res skonekta nazaj: ”Si še za?” Pizda, pa glih zdej, k nisem Ronaldo. In OK, dejmo se dobit na drinku.
Show time
Pa ne, da bi jaz enkrat v življenju uletela normalna, ne, seveda ne. Kdo je pa še ob šestih zvečer normalen, čist passé. In uletim v tisti moji maniji pa evforiji. Če bi me dal na TV, bi komot bil kviz: “Koliko je ta posnifala nocoj? Ding, ding, ding.” In začnem kr neki nabijat vsa munjena. “Kaj zdej to, vsi neki apaurinčki, pa vsi met diagnoze, pa vsi se drogirajo. Pizda, nej te fuknejo 20 let starga na Portugalsko v komuno. K ti uni psihiči poberejo pasoš, pol pa jebi se sladko malo. Aja, pa čimprej se rajš nauči portugalsko, k starcev tko še ene dve leti ne boš vidla. Life je kurba! In kurc, treba ga je tko pisat! Vejice zna vsak popravljat. Fakin tablete in vse. Aja, pa ej, kaj mi kurcaš frenda v kolumni?”
Jao, bože. In gledaš njegov izraz, k te gleda tist, k sploh ne veš, a se mu zdi vse skupaj šok al se bo glih kar začel krohotat. Jaz sem se pa počutila, kot da je sto Rajmondov Debevcev okrog mene, pa glih kar bojo vsi une puščice al metke v mene izstrelil, tist: ”Ženska, shut the fuck up! Džizs.”
Sam Ronaldo se ne da in jaz kar dalje: ”Tko to gre. Treba met jajca. Če ne bi mela jajc pa gobca, ne bi blo nč. Niti proznega mnogoboja, niti knjige, nč. Jebeš vse. Dej še en pir. Ej, a veš da sva bla midva soseda leta 86?”
Itak, itak
Tuf, tuf, tuf. Puščice v bučo. Kr neki. In te gleda človek in reče: ”Pa sem mislil, da sem jaz važen.” Ah, kje, ima nas još. Ronaldoti. “Pa ti bo zneslo pisat kolumno?” In jaz še kr dalje: ”Itak, itak.” Vse je itak pa the best. Dokler ne bo prišel nek skrušen deprast moment Messija vame.
“Pa veš, kaj boš pisala?” — “Nč bat, sam nč bat. Jutr grem po dobro skuno.”
Hja. Ronaldo v meni. Pa magar zadet.
