Formula 1 mora ostati nevarna

31.5.2015 / 06:08 Komentiraj
F-1 je izgubila brutalnost in nekorektnost. Izgubila je izgled dirkalnikov in zvok motorja. Dirkanje pač ni za manekene.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Prvič po mnogih letih sem dirko v Monte Carlu gledal pri Italijanu sredi uličic, polnih turistov, ki so se hladili s sladoledom, kupovali majice, jakne, modelčke in kape, jedli pizze in špagete in čakali na 73. VN Monaka.

Nekateri so imeli v žepih vstopnice s sedeži na tribunah, drugi samo vstopnico za stojišče na hribu med palačo in stezo, tretji pa so ostali brez vsega tudi med dirko tu zadaj, v mestu. Nekoč so dirkalnike vsaj dobro slišali, zdaj so oropani tudi za to zabavo.

Vzdušje v paddocku

“Dirka v Monaku brez varnostnega avtomobila, pa saj to ni mogoče,” si je sredi dirke rekel Vettel, ko je bil tretji za obema mercedesoma.

O tem, da bo zmagal eden od mercedesov, nihče v gneči ni dvomil. Vsa gostilna pa se je zbudila in razveselila, ko je Lewis Hamilton po drugem postanku ob varnostnem avtomobilu prišel na tretje mesto. Vsi so goreče zaploskali Nicu Rosbergu za zmago — pa v trattorii ni bilo Nemcev. Vzdušje v paddocku in okrog Mercedesa je bilo po dirki nerazumljivo. Zdelo se mi je, da se Nico Rosberg ne sme veseliti svoje zmage, kot da bi jo Hamiltonu zaradi napačne odločitve vzelo njuno skupno moštvo.

A taktične napake, zgrešene ocene in še marsikaj je sestavni del tega športa. Ko se je malce umiril in ohladil, je celo Hamilton pravilno povedal: “Skupaj zmagujemo in skupaj izgubljamo!”

La Condamine

Ferrari ima v Monte Carlu največ navijačev. Na stojnicah se najbolje prodajajo njihovi spominki. “Največ sem prodala kap od Sebastiana Vettla,” je povedala ena izmed prodajalk na stojnicah v uličicah mestne četrti La Condamine, nedaleč od štarta najbolj slovite dirke sezone. Letošnjo nedeljo popoldne sem preživel tam, kamor zaidem ponavadi redko, saj zaradi novinarskega dela nimam časa. Sprehajal sem se po delu mesta, po ulicah, zaprtih za promet, kjer je mrgolelo stojnic in obiskovalcev. Slabo uro pred dirko so bili kontejnerji za vstopnice že zaprti, saj so večino teh za nedeljsko dirko že prodali — čeprav so stale povprečno več kot 400 evrov. Kot vedno je bil na voljo še hrib za ovinkom Rascasse, tu so bile vstopnice po 70 evrov. Sprejemljivo za vsakega smrtnika. Teh je v teh uličicah tudi največ. Milijonarji in njihovi gostje so se sončili na jahtah in pili šampanjec. Večina lokalov, od italijanskih restavracij do navadnih barčkov med trgovinami, ki so bile praviloma vse odprte, je bilo uro pred dirko polnih, mizo za kosilo je bilo nekoliko lažje dobiti šele nekaj minut pred dirko, ko so se začele polniti tribune. Ustavil sem se pred eno, kjer je bila prosta miza s pogledom na velik televizor na steni. Italijanska kuhinja z monaško dirko. In z grand prix menijem. Cene so bile dvojne. Pizza ali špageti? 18 evrov.

Monotonija Monaca

Ko se na štartu ni zgodilo nič, dirkači pa so se utirili na svojih mestih, je dirka zašla v svojo običajno monaško monotonijo. Spomnil sem se četrtkove tiskovne konference šefov moštev, ki so tokrat jasno priznali nekaj reči, ki jih do zdaj — vsaj v tem okolju — nismo javno slišali.

Prvič, za težave v formuli 1 so kriva moštva sama. Drugič, ekipe imajo vsaka svoje interese, zato nikdar o ničemer ne morejo najti skupnega jezika. Tretjič, demokracija je za formulo 1 pogubna, pravila naj določa svetovna motošportna zveza FIA skupaj s podjetjem FOM, ki trži ta šport.

Na odru ni sedel kdorkoli. Vsaj dve pomembni ekipi sta zastopala Christian Horner (Red Bull) in Totto Wolff (Mercedes Benz). Želja, da bi moč in odločanje v formuli 1 končno odvzeli ekipam, še nikdar ni bila tako močna.

Toda težava s tem še ni rešena. Že vse od takrat, ko je na čelo FIA prišel Jean Todt, nekdanji šef Ferrarija, tudi med osrednjima organizacijama, ki skrbita za formulo 1, ni bilo enotnosti. Todt je izsilil nove motorje in veliko pravil, ki so formulo 1 pahnila na rob preživetja. Ecclestone je s svojo kritičnostjo ostal osamljen in oslabljen, saj se je med drugim ukvarjal tudi s sodnimi procesi zaradi podkupnin in davčnih utaj. Večine ekip ni imel na svoji strani. Če bi jih, bi preprečil drago igračkanje s hibridnimi turbo motorji in uničevanjem zvoka najbolj glasnih motorjev na svetu.

Zvok motorjev se je v preprosto, z veliko rdeče barve opremljeno gostilno z mogočnimi rdečimi lestenci komajda slišalo, čeprav je bila oddaljena vsega 200 metrov od ciljne ravnine.

Hamilton

Lewis Hamilton pa je že nekaj minut pred dirko pod knežjo ložo demonstriral svojo namišljeno vlogo v formuli 1. Potem ko je lani postal svetovni prvak in ko je z zmagami, najboljšimi štartnimi položaji, velikim vodstvom v svetovnem prvenstvu in s prvim mestom na sobotnih kvalifikacijah v Monaku letos še bolj eksplozivno zaznamoval prvi del sezone, je temu primerno prevzel vlogo prvega zvezdnika dirkaškega cirkusa.

Njegova oblačila so zdaj še nekoliko bolj izpostavljena, na sebi ima še več težkega nakita, frizuro od dirke do dirke še bolj spreminja, s svojim vedenjem postaja vse bolj podoben ameriškemu črnskemu idolu. Daleč je fant z iskrečimi se očmi, ki sem ga spoznal v Monaku ob koncu 90. let, ko ga je Ron Dennis pripeljal na dirko, na kateri je kraljeval Mika Hakkinen. Še preden je začel tekmovati v formuli 1, je prišel na dirko v Monako še nekajkrat. Vedno je bil prijeten, ambiciozen mlad fant.

Rosberg

Na drugi strani Mercedesove garaže, dominantne ekipe zadnjih dveh let — in tako bo ostalo še vsaj nekaj časa —, sedi Nico Rosberg. Čedni, urejeni, svetlolasi Nemec, sin svetovnega prvaka formule 1, ki je odrasel v Monaku in hodil v elitne šole, se tekoče sporazumeva v petih ali šestih jezikih. Uglajenega mladeniča so vzgojili tako, da je ob nedeljski zmagi — tretji zapored v Monaku, kar je uspelo le še trem dirkačem v skoraj 90-letni zgodovini dirk v Monte Carlu — iskal izgovore za svoj uspeh. V kolumni za Bild je priznal, da je ta zmaga zanj veliko opozorilo in da je imel tokrat res veliko sreče. Skromno, iskreno, samokritično.

Verjetno pa to niso odlike uspešnega dirkača formule 1. Ljudje ga bolj vidijo na drugi strani Mercedesove garaže v samovšečnem in medijsko napihnjenem Lewisu Hamiltonu — ki je, mimogrede, odličen in zelo hiter dirkač. Brez dvoma v vsakem krogu skoraj vsake steze za odtenek ali dva hitrejši od Rosberga.

Ekipa

Formula 1 je predvsem ekipni šport. Resda želi vsak dirkač dirkati predvsem zase, toda vse od časov Mariborčana Walterja Wolfa, ki je dirkal samo z enim dirkalnikom, je to šport ekipe, ki hoče z dvema dirkalnikoma vedno osvajati prva in druga mesta. Moštvo načrtuje, razvije, izdela dirkalnik. Ekipa skrbi, da dirkač lahko dirka čim bolje in brez negativnih vplivov od zunaj. To je formula 1. Že zelo dolgo.

Formula 1 je tudi taktika. Izbira gum, določanje časovnice postankov v boksih, ukrepanje ob nepredvidenih razmerah, kot so nesreče, varnostni avto ali kaj podobnega… Za vse to skrbi ekipa. Zaradi vseh teh odličnih, spretnih, iznajdljivih ljudi, ki pomagajo dirkaču, Lewis Hamilton največkrat zmaga oz. osvoji najboljši rezultat. Toda če tej isti ekipi spodleti — če se ušteje pri izračunu razmerij med dirkači na stezi, če naredi napako pri postanku za menjavo gum —, potem dirkač ne zmaga ali doseže slabši rezultat. In tudi to je del formule 1. Že zelo dolgo.

Težko sprejmem argumentacijo, da je za Hamiltonov poraz v Monaku — čeprav je ostal moralni zmagovalec — kriv Mercedes, ker so ga med varnostnim avtom poklicali v bokse in mu prepočasi zamenjali gume. Dirko formule 1 je treba najhitreje odpeljati z vsemi pastmi, z vso taktiko, s postanki v boksih, skratka, vsaka dirka se konča šele ob mahanju štarterja s karirasto zastavico. Vedno in povsod. Razprave o tem, da je nekdo pred tem doživel fantastičen dirkaški konec tedna, poln rekordov in prvih mest na treningih, kvalifikacijah in na treh četrtinah dirke, so brez smisla. Mrtve se tudi v formuli 1 prešteva na koncu, ne sredi bitke.

Opravičila

Pri mnogih udeležencih nisem razumel opravičil po dirki. Nisem razumel Rosbergove zadrege ob čudoviti tretji zaporedni zmagi v Monaku. Še manj pa sem razumel odgovor Totta Wolffa na vprašanje, kako bi pri Mercedesu ravnali, če po Hamiltonovem drugem ponesrečenem postanku med njima z vodilnim Rosbergom ne bi bilo še Vettla. “Tudi o možnosti, da bi naročili menjavo mest, smo razmišljali,” je dejal Wolff.

Zakaj že? Kot nagrado za to, ker je bil Hamilton najhitrejši na treningih in v prvem delu dirke, na kateri je štartal s prvega mesta? Zato, ker vodi v točkovanju svetovnega prvenstva? Ali morda zato, ker je Rosberg v Monaku zmagal že na zadnjih dveh dirkah? Ali pa zato, ker je Hamiltonov honorar trikrat večji od Rosbergovega?

Samo upam lahko, da je bila to pavšalna in površna izjava avstrijskega šefa ekipe Mercedes. Če je bilo karkoli drugega, potem res ne bi imelo veliko skupnega s formulo 1. Vedno trdim, da gre v formuli 1 za ekipni šport. Še toliko bolj torej velja, da mora tudi ekipa, če naredi napako, dovoliti športniku, da jo premaga. Tokrat je Rosberg s svojo potrpežljivostjo in umirjenostjo pač premagal bolj zaletavega Hamiltona. Ali drugače povedano: Rosbergova polovica garaže je premagala Hamiltonovo polovico garaže.

Tradicija

Toda ali v formuli 1 še velja tradicija? Namesto slovitih grid girls so lepotice ob dirkačih na štartu zamenjali grid boys. Sebastian Vettel, ki se zaveda, da samo s svojimi močmi za zdaj ne more premagati mercedesov, je našel po dirki čas, da je javnost spomnil na to, kar nikakor ni primerno za formulo 1: “To je nesprejemljivo. Vprašati moram Bernieja Ecclestona, zakaj se je to zgodilo. Ni prijetno sedeti v dirkalniku in pred seboj gledati od zadaj Davea in Georgea. To res ni zabavno.” Samo Hamilton je imel pred dirko srečo, da je edini gledal pred seboj dekle, vsi drugi pa postavne fante. Tako se je formula 1 v Monaku tudi simbolno še enkrat znašla na stranpoti. So pač reči, ki v formulo 1 ne sodijo.

Dolgo sem mislil, da se staram, da ne razumem novih pogledov, trendov, razmišljanja mladine, ko govorim, da je formula 1 izgubila svoje osnovne sestavine.

Izgubila se je brutalnost v vseh pogledih. Izgubil se je izgled dirkalnika in zvok motorja. Izgubila se je nekorektnost dirkačev kot osebnosti, ki znajo biti nesramni na stezi in ob njej, ko kdaj pa kdaj koga kdo prime za ovratnik ali ga porine v morje, ko smo že ravno v Monaku.

Formula 1 mora ostati nevarna. To ne pomeni, da hočemo dirkače pahniti v smrt. Veliko večje tveganje, ki je bilo sestavni del tega športa, pa mora obstajati. Dirkališča naj bodo takšna, da bodo napake kaznovane z odstopi in ne z največ tremi sekundami kazni, ko se dirkač po asfaltu vrne na stezo. Preprosta športna in tehnična pravila ter finančna vzdržnost športa so nujni za ponovni razcvet formule 1.

Če povzamem Hugha Hefnerja, ustanovitelja Playboya: “V mojo revijo sodijo čim manj oblečene lepotice in frajerji. Manekeni si naj prostor najdejo kje drugje.”


Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v torek, 26. maja, na avtorjevem blogu www.miranalisic.com pod naslovom Mrtvi se vedno preštevajo po bitki, nič prej. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE