Vodušek “urbana legenda”? Turnšek novinarko “skoraj na gobec”? OMB!

Za Top TV verjetno niste slišali, morda pa vam nekaj pove vsaj človek po imenu Vladimir Vodušek. Anyone?

Dobro: v sredo je V.V. — ne Vinko Vasle — posnel na kamero štafetni prepir med Petro Sovdat in Matejo Kožuh Novak in med Petro Sovdat in Titom Turnškom.

Pred Državnim zborom je bila v sredo “tiskovna konferenca Koalicije proti privatizaciji”. To dajem v narekovaje zato, da ne bo pomote. Tak opis dogodka/prireditve namreč zveni zelo pompozno in vliva strahospoštovanje — morda komu celo upanje, da ne bomo razprodali družinskega železovega oksida.

V resnici pa je šlo za to, da je za nekaj znanih in neznanih, političnih in parapolitičnih javnih osebnosti, ki bi radi rešile državo pred propadom — pa si očitno niti pisarne ne morejo privoščiti —, sklicalo novinarje pred parlamentom.

In novinarji so pritekli. Pa ne samo Vodušek, ki posname vsako pasjo procesijo.

Zakaj?

Zakaj imajo tiskovno konferenco na cesti, na trgu, na prostem? Zakaj je treba imeti tiskovno konferenco na lokaciji, ki ga lahko vsak čudak uporabi za svoj Speakers’ Corner — in prinese zvočnik, če pravilno domneva, da medijev ne bo?

Ampak zakaj mediji po drugi strani pridejo na “tiskovno konferenco Koalicije proti privatizaciji”?

Brisani prostor pred parlamentom, mitološki Trg Revolucije/Republike, nekakšno novodobno Gosposvetsko polje, je sicer v strogem centru Ljubljane, tlakovan in asfaltiran, vendar je v resnici gmajna. In na gmajni ljudje govorijo drugače kot na parketu, v pisarnah, sejnih sobah.

Kot sem razbral iz mukotrpnega, skoraj četrturnega Voduškovega videa, je našponana, toda skulirana novinarka Financ Petra Sovdat Titu Turnšku in Mateji Kožuh Novak postavljala sicer predvidljiva, ampak prava, umestna, neprijetna, provokativna vprašanja, kakršna novinarska pač morajo biti. Če že.

Ni pa jasno, zakaj se novinarji sploh morajo/hočejo pogovarjate z ljudmi take baže, kakršne so člani Koalicije proti privatizaciji. Zakaj? Ker je Luka Mesec pač predsednik ZL? Ker je Branimir Štrukelj pač predsednik SVIZ? Ker je Mateja Kožuh Novak pač predsednica ZDUS? Ker je Tit Turnšek pač predsednik ZZB?

Pa kaj potem?

Pa kaj potem, če so predsedniki? To so ljudje, ki so prepričani, da so veliki frajerji, moralni modreci, rešitelji revežev, v resnici pa so politične ničle — ali glede na podporo, ki jo eventualno uživajo med plebsom, vsaj škodljivci. Brez medijev jih ne bi bilo. Medijski paraziti.

Tit Turnšek živi od medijev, v simbiozi z mediji, čeprav jih sovraži (in ne razume). Brez medijev bi bila tudi MKN navadna upokojenka, ki bi si lahko mislila karkoli o privatizaciji. Brez medijev bi bil Mesec nadobuden mlad uradnik ali profesor v provinci, ne pa da se pojavlja na naslovkah in soli pamet Ustavnemu sodišču.

Mediji se bodo morali odvaditi tekati kot kužki na dogodke, ki jih sklicujejo politični in parapolitični bizarneži v zvezi s čimerkoli, od privatizacije do družinskega zakona. Mediji so krivi, da ti ljudje veljajo za pomembne. Mediji so si sami krivi, da v začaranem krogu tekajo na njihove tiskovne konference na gmajni in nazaj v redakcijo. Nihče si ne upa pomisliti, da ni vredno o njih poročati. Ne bo se svet podrl. Državljanom pa še najmanj. Še manj Triglavu, Telekomu itd. Nasprotno, zavladalo bo olajšanje.

In če že hočete slišati kakšno drugo, drugačno, magari odklonilno mnenje o privatizaciji, ga lahko mirno poiščete drugje — pri bolj kompetentnih, bolj civiliziranih, bolj kredibilnih sogovornikih.

Skratka, Petra…

Petra Sovdat ni mogla postaviti Turnšku in MKN drugačnih vprašanj, ker se z njima sploh ne dá drugače pogovarjati. Vsaj ne na gmajni pred parlamentom. To je drug svet. Oni govorijo drug jezik. Oni živijo v drugem času. Bilo bi bolje, če se z njimi sploh ne bi pogovarjala. Vse, kar jih je vprašala, je zaradi komunikacijskega šuma — na gmajni, iz enega časa in jezika v drugega — izpadlo kot provokacija, naravnost kot nesramnost. Če bi jaz živel v drugem času in govoril drug jezik, bi jo na njunem mestu tudi “skoraj na gobec”, ker ne bi nič štekal in bi mislil, da me zajebava.

Skratka, ni ji preostalo drugega, kot da vse skupaj — vsa svoja retorična vprašanja in provokacije, na katere sta Turnšek in MKN zgroženo protinapadala z retoričnimi odgovori in kontraprovokacijami — prevede v zgodbo o zmedenem starcu in starki, ki ju je novinarka spravila ob živce. To je bilo vse, kar se je zgodilo na “tiskovni konferenci”.

Skratka, Vlado…

Posebnost te “tiskovne konference” pa je bila v tem, da jo je nekdo posnel od zloga do zloga in da se je nekomu to zdelo vredno objaviti.

Vladimir Vodušek ni “novinarska urbana legenda”, kot je pomotoma napisal Požar. Vladimir Vodušek je revež. Nekoč je bil obetavna TV zvezda, potem se je zapletel v mutne posle, danes pa je omniprezenten one-man-band in deklica za vse politično-politikantske kronike. Po eni strani se mi smili, po drugi pa ga občudujem. Lahko bi se že zdavnaj vdal — pa se očitno noče. Prav. To je zanj super, to cenim in mu privoščim.

Seveda pa je Voduškov koncept za žurnalizem Blažev žegen. Enkrat za spremembo se mu je “posrečilo”, da je posnel pasjo procesijo, ki se je razvila v senzacionalistično zanimiv verbalni duel. To pa je tudi vse. Kovati Voduška zaradi tega v zvezde in se na račun snemanja irelevantnih dogodkov posmehovati etabliranim medijem, je brez veze. To ni alternativa.

Senzacionalizem

Edini smisel medijskega pokrivanja “tiskovnih konferenc” je senzacionalizem. Neglede na to, kar jih novinarji vprašajo, Turnšek in kompanija ne znajo povedati nič takega, kar bi bilo vredno vedeti. Gre za medijski futer, ki k vprašanju privatizacije — kaj prodati, po čem, ali sploh (kaj), kdaj, komu itd. — ne prispeva nič. Ampak res nič. Zero.

To je tako kot sprava. Nakladanje. Kreganje.

Nivo komunikacije med ljudmi, ki živijo v različnih svetovih in časih in ki govorijo različne jezike, je nabijanje internetnih komentatorjev. Mediji so te ljudi razglasili za avtoritete — pa če se jim zdijo še tako lažne —, katerih besede in dejanja so vredni objave. Prilagodili so se njihovemu nivoju. Prišli so pokrit dogodek, ki ni vreden počenega groša. Prišli so pokrit dogodek, ki sploh ne bi bil dogodek, če ne bi prišlo do kolizije med ljudmi, ki nimajo nič pametnega povedati, in tistimi, ki so zavestno in s točno določenim poklicnim namenom prišli zabeležit to, da nimajo nič pametnega povedati. Zato je počilo.

In to je bilo vse. Kak tiskan izvod več prodan, nadpovprečno klikan dan, V. V. dočakal svojih pet minut, domnevno zanimivejša poročila, mediji kao dokazali svoj prav in superiornost nad inferiornimi, ljudje moralizirali, češ, prodati res ne smemo, ampak tako se pa ne pogovarja, bla-bla-bla, saj je res koza.

Taki so danes mediji.