Esej: Misel za enkratno uporabo? Ne, literarno poosebljenje svobode govora.

30.5.2015 / 06:06 Komentiraj
Slovenskim esejistom ne manjka duha in spretnosti — nimajo pa novih, nesprejemljivih idej, ki bi presegle samoumevnosti.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Summary

Objavljamo del eseja, napisanega za tematsko številko revije Literatura o esejistiki. Avtor izhaja iz znamenitega Bourdieujevega eseja O televiziji in na podlagi njegove interpretacije etabliranih predstavnikov “kulturnega fastfooda” — ki operirajo s “pred-mišljenimi” idejami (“prépensées”), “mislimi za enkratno uporabo” (“pensées jetables”), naslednicami Flaubertovih “idées reçues” —, razmišlja o slovenskih esejistih (in medijih nasploh) in jim očita “podobne klišejsko premišljene samoumevnosti, ki jih narekuje politična in družbena klima”. Te pa so “neoliberalizem kot globalno zlo”, “strici iz ozadja kot edini pravi zaviralci razvoja” in socializem kot najverjetnejša rešitev iz ekonomske krize”.

“Skozi to optiko sem se ponovno lotil branja enega bolj razvpitih — in prodajanih — francoskih esejev: Sur la télévision (O televiziji, 1996) Pierra Bourdieuja.” — [Fotografija: David Genzel Blog.]

Esej kot svoboda govora

Morda je najbolj izrazita značilnost eseja prav njegova neodvisnost. Esejist se bo po definiciji poskušal dvigniti nad družbene norme, nad kalupe vsakdanjosti. Na vsak način bo poskušal prebiti okvir pričakovanega in konformističnega. Kajti dvojnost žurnalističnega in lirskega mu omogoča prav to: da razmišlja po svoje, da je svoboden tako vsebinsko kot formalno, da ni vezan ne na fikcijo ne na strogo faktografskost, temveč si “prosto voli vero in postavo”. Esej je v tem smislu literarno poosebljenje svobode govora.

Skozi to optiko sem se ponovno lotil branja enega od bolj razvpitih — in glede na njegovo vsebino, paradoksalno, tudi bolj prodajanih — francoskih esejev s konca prejšnjega stoletja, in sicer Pierra Bourdieuja Sur la télévision (O televiziji, 1996), pri čemer sem presenečen ugotovil, da je od njegovega izida minilo že skoraj dvajset let. Tedaj so se mi Bourdieujeve ugotovitve zdele povsem nove in sveže, malodane revolucionarne, danes pa se mi zdijo že skoraj samoumevne. Zakaj?

Najbrž je razlog v tem, da neodvisna misel v Sloveniji ni zaželena. Objektivna kritika, tista zares izvirna, ki ima distanco do predmeta obravnave — kaj šele, da bi bila satirično obarvana —, je ignorirana in nima dostopa do medijev. Neodvisni um, ki ga moti polarizacija družbenega prostora, je odrinjen na margino medijske sfere, ki naj bi sicer nudila platformo za esejistično svobodo govora, in obsojen na samotarsko bloganje, kamor daljši esejistični teksti ne sodijo. Montaignevska ostrina misli ni dobrodošla, saj je moteča in potencialno nevarna. Medijsko sprejemljivo je zgolj predvidljivo in rahlo pokroviteljsko pametovanje.

Pierre Bourdieu, sociolog, ki je v 70. letih zaslovel s knjigo La distinction (Razlika, 1979), v kateri je skozi odnos do kulture, potrošništva in gastronomije empirično analiziral francosko družbo ter vpeljal pomen simbolnega kapitala pri definiranju družbenih slojev, v eseju O televiziji razmišlja o začaranem krogu medijev. Bourdiejev tekst sem tokrat bral v dvojni luči: kot primer neodvisnega mišljenja, ki se formira skozi esej, in kot premislek o tem, kaj takšno neodvisno držo omogoča, vzpostavlja ali omejuje.

Začarani krog

Ena prvih Bourdieujevih ugotovitev je, da je medijski prostor, ki naj bi nudil zavetje tudi esejistiki, nagnjen h konformizmu, pisci pa so podvrženi zavestni ali podzavestni avtocenzuri, ki vzdržuje simbolni red družbe.

Tako je naprimer nemogoče, da bi v medijski prostor vpeljali temo, ki ni bila “programirana” in je pred tem ni objavil vsaj en medij, ki ga potem vsi povzemajo. Ta modus operandi je v današnji medijski sferi, ki jo v to smer še dodatno sili narava spletnega prostora, postal že tako samoumeven in vsakdanji, da o njem sploh ne razmišljamo več. Kar bo objavljeno na naslovnici enega medija, bodo povzeli tudi drugi.

V 90. letih pa je bilo razkritje tega mehanizma nekaj novega in celo nezaslišanega. Namesto da bi medijsko polje vzpostavljalo kritično distanco, odgrinjalo kulise in spreminjalo prevladujočo optiko — in s tem povečevalo tudi lastno distinktivnost —, se na način tega “retvitanja in sharanja” avant la lettre avtoregulira in usklajuje s trenutno oblastjo, ki v medijih nastavlja vodilne kadre, obenem pa medsebojno krepi ter utrjuje v svoji homogenosti. Takšna pozicija, ki jo usklajeno narekujeta nevidni pritisk oglaševalcev in politike, bo vsako temo, ki bi utegnila zmotiti jasno polarizirani in urejeni medijski red, označila kot irelevantno, češ, to “nima nobenega smisla”. Začarani krog medijev je zaprt svet medsebojnih poznanstev.

Bourdieu ugotavlja, da se na okroglih mizah in talkshowih pojavljajo vedno znova eni in isti ljudje, pri čemer njihova različna politična pripadnost skrbi zgolj za kolorit programa in njegovo navidezno uravnoteženost. Tako se pregovorno zagrizeni nasprotniki, kakršna sta bila v Franciji 90. let denimo Nicolas Sarkozy, tedaj poslanec in župan v vzponu, in Jacques Attali, desna roka predsednika Mitterranda, v zasebnem življenju tikajo, v javnem, torej na televiziji, pa vikajo. Medijski prostor funkcionira v okviru hermetičnega kroga ljudi in poznanstev, ki so zgolj pro forma mnenjsko razdeljeni, v resnici pa gre za strogo omejen blok komentatorjev, esejistov in kolumnistov. Povezuje jih tihi dogovor, za katerega morda niti sami ne vedo ali nočejo vedeti, omogoča in zagotavlja pa jim razvpitost in mnenjsko prevlado.

Za komentiranje vsakršne tematike je medijem tako najlažje in najvarneje poklicati vedno iste dežurne komentatorje, ki bodo poslušno in včasih kar odkrito servilno podpirali stebre homogenega medijskega prostora, namesto da bi se poglobili v temo — kar je morda za medije skoraj contradictio in adiecto — in poiskali zares kompetentne ter strokovne sogovornike, ki ne bi igrali le vloge trobil in marionet.

Navidezne mnenjske razlike

Tudi v Sloveniji imamo na zalogi ene in iste esejiste, ki pridno in z navideznimi mnenjskimi razlikami vzdržujejo uravnoteženi politični in družbeni red. Prvi je tu zato, da po žižkovsko biča neoliberalizem; drugi zato, da zastopa liberalizem zdrave pameti; tretji pa zato, da oba pola modro združuje in reflektira.

Govorim seveda o neliterarni, sekularni, “eksoterični” esejistiki, ki jo lahko beremo v mainstream medijih, pri čemer je drugi, “ezoterični”, rahlo mistični pol piscev nekoliko bolj razvejan, vendar pa se ukvarja večinoma s filozofskimi in literarnimi temami.

In tu nekje približno se zadeva tudi konča. Nobenih presenečenj, nobenega suspenza, nobenega ekscesa, nobenega pretirano izrazitega stališča, nobenega škandala. Naši najvidnejši oz. najbolj objavljani esejisti so drug drugega vredni in jim lahko vsak — lev, desen ali vmesen — pritrjuje ali rahlo zmajuje z glavo, saj so uglajeni in bolj ali manj simpatično argumentirani. Nobenemu uredniku pa ne bo prišlo na misel, da bi k pisanju eseja povabil recimo mladega in prodornega tviteraša, ki komparativno in duhovito meša slikarstvo s politiko, ali pa malce pregloboko in s sumljivega zornega kota gleda na zgodovino, saj takšna pozicija vendar “nima nobenega smisla”. Prav tako ni prav nobene potrebe, da bi kot o avtorju eseja mediji razmišljali o človeku, ki je uspešen, a od lobijev neodvisen poslovnež, in morda hkrati bibliofil — takšnih je sicer žal zelo malo —, saj tak človek v tem diskurzu vendarle “nima kaj početi”.

Platon

Bourdieu svoje razmišljanje o televiziji nadaljuje s Platonovo primero: televizijo kot medij, ki ni naklonjen izražanju misli, primerja z agoro, kjer so ljudje pod časovnim pritiskom in zato ne morejo misliti, saj se v nuji ne dá razmišljati. Nasprotno pa ima filozof čas, da v miru razmišlja. Njegovo početje je zares aristokratsko, medtem ko je nerazmišljanje na agori pač — plebejsko.

Za televizijsko rabo se je tako razvil krog ljudi, ki jih Bourdieu imenuje fast thinkers. To so predstavniki kulturnega fastfooda, vnaprej pripravljenih kulturnih obrokov, ki jih za gledalce sestavljajo za vse primerni dežurni strelci, ki “mislijo hitreje od svoje sence” — tudi Bourdieu se kot pravi Francoz stripovskim primerjavam ne more izogniti — in imajo za vsako tematiko pripravljen hiter in všečen odgovor.

Ta klika operira z mislimi, ki so “pred-mišljene” (“prépensées”) in izhajajo iz fundusa tako imenovanih “idées reçues”, ki jih imajo Francozi tako radi in jih je prvič uporabil Flaubert in so izšle v Dictionnaire des idées reçues, Slovarju priznanih resnic, ki je izšel posthumno leta 1913 na podlagi pisateljevih zapiskov.

Prevod naslova ni najbolj posrečen, saj ne gre za priznane resnice. Idées reçues so pravzaprav konsenzualne plehkosti, skupne domene, ki so nam jih vcepili, ne da bi pri tem razmišljali, saj je vse samoumevno. To so predsodki, resnice, ki so “banalne, dogovorjene, skupne; so pa to tudi ideje, ki so ob sprejemu že sprejete, tako da se problem njihovega sprejema sploh ne postavlja” (Bourdieu). To so samoumevnosti, ki izhajajo iz lenobe, da bi si ustvarili lastno mnenje, obenem pa jih pogojuje v medijih vseprisotna avtocenzura. Morda bi jim še najbolje ustrezal izraz klišeji — ki je v bistvu francoski, pa ga Francozi sami za to ne uporabljajo — ali pa samoumevnosti. Pri klišejih je vse jasno vnaprej. Vsak problem se reši sam od sebe že s samim izražanjem floskul. Flaubert je šel pri tem frazarjenju celo tako daleč, da je psa definiral kot “najboljšega človekovega prijatelja”.

Politična in družbena klima

Lahko bi rekli, da se sekularni slovenski esej z začetka 21. stoletja napaja iz podobno klišejsko premišljenih samoumevnosti, ki jih narekuje politična in družbena klima.

Brez prestanka, z veliko kolorita in na različne stilistične načine se v slovenski esejistiki pojavljajo neoliberalizem kot globalno zlo, ki uničuje socialno državo (“vsa ta revščina je posledica neoliberalizma”), strici iz ozadja kot edini pravi zaviralci razvoja (“kako naj se borimo z nevidnim sovražnikom?”) in socializem kot najverjetnejša rešitev iz ekonomske krize (“mar ni paradoksalno, da smo največje poslovne zgodbe zgradili prav v komunizmu, podiramo pa jih v kapitalizmu?”).

Bourdieu je takšno pred-mišljeno misel označil za “pensée jetable”, “misel za enkratno uporabo”: “specialiste misli za enkratno uporabo uredniki imenujejo ‘dobre odjemalce’. To so ljudje, ki jih lahko vedno povabimo, saj zanje vemo, da bodo vselej v dobri formi, da ne bodo povzročali težav, delali škandalov, obenem pa bodo veliko in tekoče govorili” — kajpak floskule, krilatice, vnaprej pripravljene tirade, ki navidez tehtno analizirajo ter komentirajo družbeno dogajanje.

Podobno kot za teme Bližnjega vzhoda ali Vatikana televizije vedno vabijo iste “strokovnjake” — četudi v bistvu nimajo lastnega mnenja, ki bi izhajalo iz bogatih izkušenj take ali drugačne profesionalne poti —, tudi uredniki tiskanih medijev razmišljajo o naboru esejistov, ki bodo podzavestno stregli nevidni roki medijskega prostora. Najbolje se je opreti na imena, ki so vedno zanesljiva, vedno na voljo, od katerih točno vemo, kaj lahko pričakujemo in ki ne bodo izpostavljala preveč jasnih in samosvojih idej. Imena torej, ki slovijo prav po svoji togi, a neulovljivi — in dolgočasni — drži.

Kartelni dogovor

V slovenski družbi bi morda lahko celo govorili o kartelnem dogovoru sprejetih samoumevnosti, o katerih sta se dogovorila oba politična pola in izven katerih diskurz pravzaprav ne obstaja. Dokler se slovenski esejisti gibljejo v varnem okviru teh navidez sicer razburkanih, a v resnici mirnih in vnaprej znanih voda, je sprejemljiv vsak njihov tekst in vsaka tematika. Čim pa zaidejo onkraj začrtanega, postanejo sumljivi in njihovi teksti naenkrat “nimajo več nobenega smisla.”

Tako se je bilo naprimer ob napadih na Charlie Hebdo in še nekaj dni po njih edino zveličavno vsepovsod ovešati z napisi “JE SUIS CHARLIE”. Ko pa sta se razgretost in neposredni primež smrti polegla in se je veter javnosti obrnil — to pa se je zgodilo najkasneje v nedeljo, 11. januarja zvečer, ko je Hollande po zborovanju govoril z Netanjahujem v pariški Sinagogi zmage —, je postalo modno in edino sprejemljivo pokroviteljsko razmišljati o francoskem napuhu in provokativnosti, ki da sta izzvala sveto vojno. Slogan “JE SUIS CHARLIE” je zamenjala parola “JE SUIS MOHAMED”. O svobodi govora, naj bo še tako oster, ni bilo ne duha ne sluha več. Karikature so s tem padle v polje sovražnega govora, četudi francoska zakonodaja jasno določa, da prepoved sovražnega govora velja le za žive ljudi, ne pa tudi za ideje in koncepte. (Sploh pa to velja za idées reçues!)

Filter avtocenzure

S to določenostjo s samoumevnostmi in klišeji sicer ne mislim, da sodobni slovenski esejisti nimajo idej ali da jih ne znajo predstaviti. Ne. Duha in spretnosti jim ne manjka, nimajo pa novih, še neslutenih in nesprejemljivih idej. Ne lotevajo se tem, ki bi morda zanimale sprva le ozek krog ljudi, kasneje pa bi se morda izkazale za revolucionarne ali preroške. Ne izlivajo svojih duš na kritičen, a hkrati resnično objektiven način, zavezan resnici, ki vodi skozi brzice in viharje, pač pa se skozi filter avtocenzure raje držijo varne in ograjene marine.

Dejstvo je — in to dokazuje Bourdieujev tekst — da smo táko “kartelno” držo, ki jo poganjajo miselne floskule in preverjeni klišejski vzorci, uvozili iz tujine, morda iz Francije, morda od drugod. Vsekakor pa jo narekujeta medijski tempo in modus operandi.

V Franciji, kjer so medijske šole in fakultete morda na nekoliko višjem nivoju od naših, vsekakor pa je njihov kurikulum manj indoktriniran in bolj kritičen — nenazadnje so ga formirali Foucault, Derrida in sam Bourdieu —, je mogoče to prevlado banalnosti in fraz še kolikor toliko prikriti z intelektualizmom à la Bernard Henri-Lévy — ki ga Bourdieu nikoli ni prenašal —, čeprav se sicer ne more ravno primerjati z erudicijo kakega Clauda Lévi-Straussa.

V Sloveniji pa je to že težje. Zato so maske, v katere odevajo samoumevnosti, v najboljšem primeru reducirane na bizarno faktografijo in nekontrolirano logorejo ali pa na rahlo vzvišeno in vzvišeno empatijo, ki jo spremlja ironična in rahlo privoščljiva duhovitost (in včasih kar odkrita ignoranca).

Épater le bourgeois

Bourdieu se skozi optiko samoumevnosti ponorčuje tudi iz bestsellerjev, ki so se v Franciji kot sistematski pregledi knjižnega trga pojavili prav nekje v začetku 90. let, ki da so edino zveličavno orodje — kajpak marketinško — pri podeljevanju relevantnosti določenim avtorjem, ter iz vsemogočnih in mnogovrstnih best-of spiskov, ki jih novinarji ponavadi sestavljajo ob koncih leta, desetletja, stoletja ali v našem primeru celo tisočletja.

Tako se mu zdi denimo nezaslišano, da obstaja spisek desetih najpomembnejših socioloških knjig 20. stoletja, saj novinarji pač ne morejo podeljevati relevantnosti stroki. Ironično pa je, da se je na takem spisku s svojo knjigo La distinction znašel tudi sam, sam esej O televiziji pa je pristal na lestvici najbolje prodajanih knjig in je tam ostal cele mesece.

To je v bistvu dokaz, da si bralci ne želijo brati le vnaprej pripravljenih in prebavljenih kulturnih obrokov, pač pa se jim večinoma cedijo sline po novih in nepričakovanih okusih in teksturah, ki jih znajo tudi prepoznati in nagraditi, pa naj bo duhovno ali finančno.

Ampak to sta pravzaprav vedela že Baudelaire in Rimbaud, ki sta svojo držo preprosto poimenovala “épater le bourgeois”. In zato tudi Slovenci v začetku tisočletja še vedno čakamo, da nas bo kak esejist vsaj presenetil, če že ne epatiral z ostrino duha in neodvisnostjo svojih stališč.


Esej je bil v integralni verziji prvotno objavljen v reviji Literatura št. 283/284.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE