Ker pisma: velike zgodbe malega formata

Pisanje je kot poljubljanje, samo brez ustnic. — Daniel Glattauer: Proti severnemu vetru.

V času pred računalniki sem napisala veliko pisem. S poletnih dopustovanj sem si dopisovala z babico. Njena zadnja poletna pisma so se končevala z besedami: “Ko prideš nazaj, mi boš prebrala, kaj si mi pisala.” To pomeni, da sem že takrat kracala. Zdaj, ko pišem manj na roko, še toliko bolj. Računalniki so mi vzeli rokopis. Z enodnevnih šolskih izletom sem staršema pošiljala kartice. Otroška pisava na kičasti kartici, podpis pa vedno “ščerka”.

Na roko napisano

Še vedno sem fanica kartic, razveselim se jih kot dete novoletnih daril. S prijateljico, najstarejšo po stažu — njena definicija: dodaja, da gre za prijateljstvo na prvi pogled od najinega sedmega leta —, sva vse dneve do konca osnovne šole preživljali skupaj. Živeli sva 200 metrov narazen in težko se je bilo vsak dan posloviti. Med počitnicami sva si dopisovali. Iz enega kampa v drugega.

Ko so bili fantje pri vojakih, sem bila dežurna pismopisalka. Razširil se je glas, dopisovala sem si tudi z neznanimi vojaki. Z nekaterimi mojimi fanti tudi. Več so mi povedali v pismih kot v živo. Iz stanovanja v stanovanje prenašam škatlo s pismi.

Z mojimi moškimi si nisem dopisovala, ker so večinoma živeli zgledno družinsko, partnersko življenje. S pokojnim možem tudi ne. Ker sva se veliko pogovarjala. Pošiljal mi je kartice s službenih potovanj. Malo teksta, veliko humorja in ljubezni. Velike zgodbe malega formata.

Zelo nevarna razmerja

Ko sem brala Nevarna razmerja — večkrat —, sem občudovala izraze, tkanje besed, manirlih vikanje in opisovanje. Kot mačka okoli vrele kaše so se dajali. Kljub stilu, ki danes težko najde domovanje, sem hlastala. Zaradi pisem. Kaj bo v naslednjem, kaj se je vmes zgodilo?

Zadala sem si, da bom prebrala čim več pisemskih romanov. Najprej bom napisala pismo, sem si zabičala, očarana in navdušena nad pismi, potem bom brala naprej romane. Ker jih nisem, tudi romani še čakajo.

Komu naj napišem pismo?

Komu? Prijateljicam prav gotovo ne. Zaradi serotonina, hormona sreče, ki preganja depresijo. Druženje s prijateljicami pri ženskah povzroča večje izločanje serotonina. Ženske delijo med seboj občutke, pri moških, ko se družijo s prijatelji, pa so v središču pozornosti aktivnosti. Menda je za moškega najbolje, kar lahko stori za svoje zdravje, da ima sopotnico. (Velja tudi za sopotnika?) Za ženske pa, da imajo prijateljice. Torej ne zato, ker si vse povemo. No, veliko.

Mojim dragim pokojnim? Hmm, ne verjamem v večno življenje. Ni jih več.

Včasih se v kakšnem mailu razpišem. Ko gre za delo, v živo spodletelo komuniciranje. Vedno prespim. Ker vem, da zapisano bolj odmeva, kot če je izrečeno. Je osebno, ampak o delu. Tega komuniciranja ne štejem za “pisemsko”.

Moškim?

Ostanejo mi torej moški. Znani? Neznani? Če si z nekom občasno izmenjam praktična ali poetična sporočila, ali pomeni, da ga poznam? Je to sploh pomembno? Sumim, da bi to lahko bil vrhunec najinega komuniciranja. Da mi vsega tega, kar napiše, v živo ne bi povedal. Ko ga srečam, je sicer prijazen, se mu pa vedno mudi. Najina zgodba je v mesidžih. Z nekom drugim — v glavnem bolj v poslovni komunikaciji — dodava kaj osebnega. Tu in tam. Bolj ping-pong kot pa razvijanje odnosov.

Je bolje, vznemirljiveje, če ostanemo pri spletnem komuniciranju? Ali pa se v spoznavanje omenjenih in novih podam s pisanjem pisem? Ne vem.

Srž knjige Proti severnemu vetru je v dopisovanje dveh, ki se začne z mailom, poslanim na napačen elektronski naslov. Razlika je v dveh črkah. In se nadaljuje. Srečata se ne. Čeprav sta bila neke nedelje v razmaku dveh ur na istem mestu. Vmes sem se glasno smejala, predvsem pa hlastno brala. Ker pisma.

Odvisnost in zaljubljenost

Na koncu, ko postane dopisovanje odvisnost in zaljubljenost, se skoraj srečata. In spet ena sama črka spremeni tok. Vmes se sprašujeta, ali bi morebitno srečanje v živo prekinilo odnos. Ali samo dopisovanje? Bi se bilo bolje prej spoznati in potem dopisovati?

Drugega dela ne bom prebrala. Všeč mi je konec. Razmem ga kot odprti, ne dokončni konec.

Napisala bi pismo. Srbijo me prsti. Vznemirjena sem. Tako očarana in zaljubljena v besede iz knjig in sporočil, da kakšno noč ne morem spati. Sestavljam osnutke. Začnem pisati.

Ne morem pa nadaljevati, ker trčim ob vprašanje: komu?