Precednik Pahor in Plešem 0,0 bla-bla-bla četvorka

Letošnja maturantska četvorka je bila praznik bizarnosti. Ulica je bila deževna, iz zvočnikov je odmevala idiotska te quiero nabijaška glasba, ki jo sicer vrtijo na maturantskih trajektih na Zakintos ali v bolj eksotičnih lunaparkih. Po lužah je štorasto stopical nov rekord človeških gabaritov četvorke. Premraženi, v oranžne majice napravljeni bodoči študentje so zrli nekam gor na prižnico. Videti je bilo, kot da gledajo nekam v prihodnost. Toda tam se je dogajala čudnost dneva.

Koledar 2016, junij

Predsednik Republike Slovenije se je odločil, da bo v službenem času par minut animator maturantske žurke. Za junijski list koledarja 2016 pač! Z ubogo ženo sta stala pod dežnikom, ki ga je vajeno držal varnostnik. Gospa, ki jo je bilo vidno sram, je stoično prenašala moževe izbruhe navdiha in čakala, da mine.

Njen gospod in naš predsednik pa je z mikrofonom v roki in zanosom DJ Umeka umetelno izvajal svoje plesno-motivacijsko poslanstvo. Iz stotnije zvočnikov je v deževni dan butala njegova mantra: “Ajde, miška mala! Gremo! To mi deli! To mi deli!”

In ko je Borut odrejval svojo naporno epizodno vlogo, je mulariji ponudil še posebno darilo. Pokažite mi miško malo pred maturo, ki si ne bi želela selfija s precednikom. Foto termin!

Sistemska traparija

Nastop simpatično prismojenega vrhovnega komandanta Slovenske vojske pa ni bil edina sistemska traparija, ki se je za vaš denar znašla na tem žuru. Tudi Ministrstvo za zdravje je korpus plešočih mladincev uporabilo za to, da je med bodoče davkoplačevalce širilo presežne ideje. Že par let mladini namreč v želji, da bi manj pila, obročkajo ude z zapestnico Plešem 0,0.

Vse lepo in prav, ker vsi smo zagovorniki zmernosti, bla-bla-bla, toda tako neživljenjskega prijema se lahko domislita samo dva kataloška piflarja, ki sta iz razrednih predsednikov zrasla v brezimna državna uradnika.

Prav vidim ju, doktorja evropskih študij in njegovo pomočnico, magistrico organizacije dela, kako resnih obrazov dneve in tedne švigata po hodnikih Ministrstva, si izmenjujeta elektronsko pošto, klofata nadure, brainstormata, strmita v grafe in evropska priporočila, bereta bele knjige, označujeta strokovno literaturo in nosita delo domov, kjer ju peza poklicne odgovornosti peha v dolge, neprespane noči.

In kot vsak pošten piflar ve, da je trud enkrat poplačan, pride tudi ta nagrada, tisti Arhimedov trenutek vzgona, ko se seriozna državna uradnika spogledata in vesta, da jo imata. Pravo idejo! Hevreka! Ves trud in nekaj plač, ki so jih prispevali davkoplačevalci, vsa ta žrtev ni bila zaman: mladež bo odslej varna pred etanolom. Zapestnice Plešem 0,0 jim bomo delili!

Halo! Kako za Luno mora biti človek, da verjame, da se bo mulariji zdelo kul, če jih institucionalne hostese opremijo s tisočkrat prežvečenim sloganom, ki je bil že v 90. letih preživet? Na najlepši majski dan življenja! Zakaj niso ekshumirali iz penzije še kakšne ekstra zagamane slovenistke, da bi s pahorjanskim koralom harmonizirala še nekaj na temo pitja vode? Učinek bi bil popoln.

Kar so dali, to so vzeli

Ampak kar so jim dali, to so od njih vzeli. Rejvali so na predsednika, si na roke natikali ministričine zapestnice in stali v vrsti za selfi s precednikom. Strašljivo. Še dobro, da ni kaka jagodne vodke polna maturantka padla v histerični jok. Lahko bi si kdo mislil, da so državne avtoritete za mlade isto kot pop zvezde. Kaj takega se dogaja samo še prvi pričeski Severne Koreje.

Pahor in vladne zapestnice so dokaz, na kak način država komunicira z mladimi. Kako dobro jih razume. In kako dobro jo mladi razumejo nazaj. Tako dobro, da furajo njihove slogane in na Facebook lepijo dokaze, da so si z voditelji res blizu.

Kar smo videli, je bila preteklost, ki ji je uspelo prihodnost že v kali prepričati, da je boljša izbira. Evtanazija prihodnosti. Vračamo se k dnevu mladosti.