Kaj se je zareklo ha-ha-Hanu
Država, v kateri spletne medije in TV primetime polni novica o nekaj pijanih mladeničih, kupu kraškega kamenja in lokalnem jagru, je izgubila kompas in bolj kot na demokracijo spominja na ladjo norcev, s katere so normalne potnike pometali čez palubo.
In medtem ko plebs zasuva spletni prostor s komentarji o lovcu in domnevnih italijanskih obritoglavcih, se strankam dogaja Zavarovalnica Triglav, ki ruši še zadnje standarde gospodarsko-političnega ustroja države.
Redke so stvari, ki me v domači politiki še šokirajo. A zadnje dni si dogodki, ob katerih ne moremo več tiščati glave v pesek, sledijo po tekočem traku.
Od petka do torka
V ponedeljkovi kolumni sem pisal o Pahorjevih petkovih norčijah in Brglezovi sobotni definiciji prelomnosti vladnih odločitev. Včeraj pa sem ob branju prostodušnega priznanja Matjaža Hana (SD) glede Triglava skoraj padel s stola.
“V stranki SD so sprva podpirali, da Triglav po izpolnitvi navedenih pogojev postane pomembna naložba, a so mnenje spremenili, saj si želijo, da bi bil Triglav uvrščen spet med strateške naložbe. ‘Že na začetku smo povedali, da je Triglav za nas strateško podjetje, ki ga nima smisla prodajati,’ je poudaril vodja poslanske skupine SD-ja [sic!] Tomaž [sic!] Han in dodal, da so vmes spremenili mnenje, ker je prišlo do dogovora, ki pa je zdaj padel v vodo.”
Dogovor? Kakšen dogovor?! Ali je Han prostodušno — ali po nerodnosti — povedal, da gre pri privatizaciji Zavarovalnice Triglav za politično mešetarjenje?
Saj ne, da bi bilo to nekaj novega. Ampak včasih so se politiki vsaj potrudili prikriti dogovarjanje glede pomembnih tém.
Kaj (in kdo) je torej Matjažu Hanu in/ali stranki SD obljubil v zameno za to, da so si premislili?
Neznosna lahkost nenačelnosti
Če pustimo ob strani lahkotnost spreminjanja mnenj in nenačelnost stranke o tako resni temi, kot je prodaja zavarovalnice, je sporočilo citiranega odstavka jasno: metode in cilji političnih strank in strankarskih veljakov niso gospodarski standardi in obče dobro, temveč mešetarjenje (SD) in politično izsiljevanje (DeSUS), ki zasledujejo strankarske, zasebne ali generacijske interese.
Splošna javnost je otopela do te mere, da ji takšni ekscesi ne dvignejo več pritiska — čeprav po drugi strani ponori ob omembi Tita, dogodkov v letu 1945, italijanske mladine in nesrečnega lovca.
Ni pa nobenega izgovora, da ravnanja vladnih strank ne secirajo in najstrožje obsodijo mediji in strokovna javnost. Apatija namreč pomeni tiho strinjanje.
Seštejmo
Oportunitetni stroški takšnega delovanja politike so izmerljivi. Samo Telekom bo prinesel skoraj dve milijardi nižjo kupnino, saj smo ga imeli priložnost prodati za več kot 400€ na delnico. Danes pa nam ponujajo le še dobro četrtino tega zneska. To pomeni 1,9 milijarde nižjo kupnino. Samo država bo za svoj delež dobila več kot 1,3 milijarde manj!
Koliko minimalnih plač nas je stala neprodaja Telekoma? Koliko rakavih bolnikov bi lahko rešili? Koliko otrok bi lahko peljali na počitnice? Koliko upokojencem izplačali regres? Izračun prepuščam Semoliču, Kožuh Novakovi, Hanu, Erjavcu in kompaniji.
Če si že vladna politika pilatovsko umiva roke, pa bi od sindikatov in zastopnikov pravic mladih, bolnikov in drugih ranljivih skupin pričakoval, da jih na vsa ta dejstva sproti opozarjajo.
Tako smo pred dnevi brali novico, da se najmlajši učenci v šolah ne bodo učili tujega jezika, saj po izjavah ministrstva za to ni dovolj denarja.
Škoda. Znanje tujih jezikov bi prihajajočim generacijam zelo prav prišlo, ko bodo zapuščali Slovenijo.
