Tudi mediji ubijajo, mar ne?
No, te simptome je nedolgo nazaj gospa nutricionistka omenjala v prispevku o hrani, natančneje o škodljivosti alkohola — in to na dan, ko je policija začela z akcijo 0,0 voznik. Poanta je šla v smeri, da je alkohol škodljivec številka ena, ker povzroča nesreče in nenazadnje tudi redi. Skratka, ubija.
Ubijajo pa tudi mediji, le da nihče od njih ni povabil medse specialista, diagnostika na to temo. Si predstavljate, da bi ga voditeljica vprašala: “Kako naj se uravnovesimo, da nas ubijalski nagon ne bo požrl?”
Pozabite. TV dnevniki in večerni podaljški — natančneje voditelji in voditeljice — ne potrebujejo diagnostike, ker so oni tisti, ki detektirajo, diagnosticirajo, preiskujejo, sodijo. Nihče ni nad njimi. Razen daljinca in svobodne volje naših prstov, da preklopijo ali izkopijo.
Od mariborske afere v šoli, medijskega posilstva sem še vedno jezna. Ko gledam, si rečem: to so tisti, ki so pripomogli. Niso vsi isti, ni bila pri vseh tutta forza. Eni močneje, drugi manj, vsi pa priče drug drugemu.
Eksperiment
Ko sem se v začetku tedna začela načrtno gledati nekaj dni stare TV dnevnike, nisem našla nič ubijalskega. Eksperimenta primerjave TVS, Pop TV in Planet TV sem se lotila zato, da si potrdim že znano tezo. TV novice v živo sem namreč nehala dnevno loviti takrat, ko sem se zalotila, da stojim sredi dnevne sobe in se “pogovarjam” z ekranom. No, enosmerno polemiziram. V bistvu sem jim solila pamet in jih pošiljala v nepovrat.
V glavnem me pri voditeljih moti, da “preiskovalno” zaslišujejo, sodijo, vrtajo, ne znajo pa poslušati in se pogovarjati. Gledati novice za nazaj je veliko bolj sproščujoče. Ker vem, da je že mimo, da moje ježenje ne zaleže več. Ker če bi nadirala stare novice, bi bilo še bolj neumno od tega, da nadiram TV ekran. Disciplina, kirurška mirnost ogleda za nazaj me bosta ozdravila medijsko inficirane stekline.
Navaden dan
Na Zofkin dan (15.5.) je bil, kakopak, poudarek na vremenu. Pa na Telekomu in Hospicu. Komercialki sta se spomnili obletnice poplav na Hrvaškem in BIH, nacionalka ne. Ta je resno štartala z novo izmeno diplomatov, kar morda kmalu postane afera. Pop je pokril zunanjo politiko z zasedbami nikogaršnjih ozemelj — Liberland ob Donavi med Hrvaško in Srbijo in kraljevina Enclava pri Metliki, kjer so uradni jeziki angleščina, poljščina, slovenščina, hrvaščina in kitajščina. Vsi so poročali o slovenski vojski in dveh ločenih proslavah.
Tu me je presenetilo dvoje: da je Aleš Primc stal v prvi vrsti na Trgu republike. Nisem vedela, da je bil že takrat prvoborec.
Potem pa reka vojakov in le iz Murske Sobote nekaj artilerije. Naša vojska so v glavnem vojaki. Da bi sporne patrie vsaj na praznik vojske privlekli na dan, sem upala zaman. Daje me državljanska radovednost, kako zgledajo tanki, ki so dvignili toliko prahu. Ali sploh obstajajo? So sploh vozni?
Hiter pregled vojske, torej, problemov soočanja s smrtjo, malček manj politike in več vremenskih nevarnosti.
Razlika med nacionalkino držo asketskega povzemanja dnevnih novic, poptevejsko prijaznostjo do državljanov (“pazite se policijske akcije”, nekaj več o Zofki, mail virusu… — take praktične, vsakodnevne tegobe) in zgodbami, ki jih snuje Planet TV, je očitna. V najkrajšem možnem času so ti zadnji dosegli očitno razliko glede na svoje prejšnje delovanje in glede na drugi dve TV postaji. Dokaz več, da vrhovni šef lahko marsikaj hitro spremeni, če ve kaj, kako, zakaj, za koga dela. Kaj manjka medijskemu prostoru in kako iz kričavih damic narediti — za njihove razmere — spodobne voditeljice. Ponuja zgodbe.
Mirno se lahko ne strinjam z definicijo družine, toda na njen dan so ji izborili obilno medijsko prisotnost. Ugotovim, da so marsikaj spregledali, recimo družine gejev in lezbijk. Saj res, te obstajajo samo v resničnem življenju, ne pa še dokončno na papirju. Več o preživetju kot o izvorih zlorab. Takih in drugačnih. Na to smo malo pozabili, ker sedaj prevladuje revščina. Pa o moških, ki stopajo v ospredje. V družinah. Lovski nagon da je izginil neznano kam.
Pa vendar delajo zgodbe. Nekaj, kar drugi dve televiziji delata le tu in tam, morda čez vikend, zvečer, včasih. Razlika je očitna. Morda sem izbrala slab dan, ni bilo udarnih novic. Še Petra Kerčmar je bila prijazna.
Indija Koromandija?
Potihem se vedno sprašujem, česa na televizijah niso objavili, kaj so skrili, česa ne vedo — da potem pride na površje nekaj iz daljnih krajev. Ko poročajo o prometnih nesrečah na daljnem kontinentu, me vedno zanima, ali na teh konitinetih televizije poročajo o nesrečah na naših cestah. Si predstavljate novico na indijski nacionalki, da je v Sloveniji spet nekdo vozil v napačno smer po avtocesti?!
Najbolj od vsega pa me zanima, kaj vse bi izvedeli, če bi se direktorji in uredniki odločili, da en dan v nobenem teve dnevniku ne bi bilo domače politike?
