Polje in Poljanski nasip sta mi dala novo življenje…

Do nedavnega sem bila prepričana, da ne bom nikoli pisala o tem, da sem bila v Polju. Tako kot sem bila še lani, približno ob tem času, več kot prepričana, da ne bom nikoli pisala o zdravljenju na Poljanskem nasipu.

Pa je prišel trenutek, ko sem bila nehote sprovocirana in zapisala vse. O Poljanskem nasipu, apaurinih, alkoholu, depresiji, tesnobi, kurcu palcu.

To sem potem povedala mami, ki pa se — na moje začudenje — ni sekirala. Zadnja leta me vse bolj preseneča, ta moja mami. Tudi njej več ni mar, kaj bojo rekli drugi. Ali pa ji mogoče sploh nikoli ni bilo, pa samo jaz tega nisem opazila.

Mogoče je ravno ona povod tega zapisa. Ni ji bilo namreč jasno, zakaj sem zamolčala obdobje treh tednov pred zdravljenjem. Zakaj sem se jaz bala obsojanja, ona pa ne.

Očitno je stvar dozorela tudi pri meni. Sicer še čakam na podrobnosti, da mi jih prijateljica pove — ampak zrelo pa je. Čutila sem to v zadnjih tednih. In danes sem odlične volje in zmorem vse.

Priznati moram, da nisem bila povsem iskrena. Res je, da sem šla na zdravljenje odvisnosti prostovoljno. Res je, da bi lahko kadarkoli odnehala. (Hvala bogu, da nisem.) Vse, kar sem napisala, je res. Sem pa izpustila eno “malenkost”: kako sem pristala tam.

16. februarja lani

Bila sem v hudem obdobju depresije, paničnih napadov in anksioznosti. Apaurini, zadnjih dvajset let moji spremljevalci, so postali moji edini prijatelji. Zobala sem jih kot… Ah, nočete vedeti, kako sem jih goltala.

Alkohol je postal moj prijatelj številka dve. Ne, ne, spet malo lažem. Družili so se z roko v roki. Apaurini in alkohol. Nikamor si nisem upala brez enega in drugega. Najboljše in edino res varno je bilo, kadar so bili skupaj.

Lani 16. februarja je bilo še posebej hudo. Nisem mogla zaspati, pa sem veliko pila in veliko jedla. Alkohola in apaurinov, seveda. Menda je bilo že globoko proti poldnevu naslednjega dne, ko sem klicala Petro.

Vem, da je prišla k meni. Vem, da me je peljala na polikliniko k psihiatru. Vem, da sem jokala. Vem, da sem hotela umreti.

Petrin ultimat: v Polje ali k mami

Nihče ni vedel, kaj bi z mano. Polje je bila edina opcija. In Petra mi je dala ultimat: ali v Polje ali v Črnomelj k mami.

Bala sem se mami, zato sem izbrala Polje.

Ne spomnim se, kaj sem se pogovarjala s psihiatrinjo na polikliniki. Ne spomnim se poti v Polje. Preveč zadeta in pijana sem bila. Spomnim se dolgega čakanja in spomnim se zobanja tablet. Strah me je bilo in sem jih spet goltala. Vem, da je Petro strašno skrbelo, ampak jaz se nisem pustila. Le kdo je ona, da mi lahko vzame moje najboljše in edine prijatelje, apaurine?

Ne spomnim se niti prvega pogovora s psihiatrom v Polju. Ma ne spomnim se skoraj nič. Je pa res, kar pravijo: sprejemni oddelek je jeba. Tam sem ostala dve noči in se čudila. Ni me bilo strah vseh tistih pacientov, nekaterih malo norih, drugih malo bolj, tretjih spet mogoče samo čudnih. Pred očmi sem imela film Let nad kukavičjim gnezdom in opazovala.

Kljub prošnjam, da me odpeljejo na EKI [enota za krizne intervencije, prej psihiatrična prva pomoč; op. Fp], me niso. Ko je bilo opazovanja konec in je bilo jasno, da srčnega zastoja ali česa podobnega zaradi prevelike količine tablet in alkohola ne bo, so me preselili na odprti oddelek. I4 ali I5. Pozabila.

Tam sem preživela tri zelo zanimive tedne. Nekega dne zapišem podrobnosti.

Ena je letela čez kukavičje gnezdo

Vem, da ljudje večinoma udrihajo po naši psihiatrični ustanovi Polje oz. Studenec. Jaz ne. V bistvu se moram osebju zahvaliti, da so me prepričali in pripravili do tega, da grem na zdravljenje na Poljanski nasip. Vzeli so si čas. Niso me filali s tabletami. Nudili so mi moralno podporo. Počasi so me pekli in me na lep, diplomatski način ukanili.

Tako so me v rešilcu in objokano prepeljali na Poljanski nasip. Tam sem preživela nekaj najhujših in obenem najlepših dni v življenju. Polje in Poljanski nasip sta mi dala novo življenje. Življenje brez apaurinov, ki si ga prej nisem predstavljala. Nisem si ga predstavljala do srede aprila lani, ko sem vzela zadnjo polovičko.

Zdaj živim to življenje.