Šola za starše: Petice in elitne gimnazije gor ali dol
Finiširamo šolo. Če sem natančna, finišira jo najstarejši, ki je letos šestošolec. Vsi komaj čakamo, da bodo počitnice.
Ne predstavljam si, da bi se vsak popoldan učila z otrokom, kot to počnejo mnogi starši. Kaj šele z vsemi tremi, ko bodo enkrat vsi v višjih razredih osnovne šole.
Po mojem domača naloga ni naloga staršev. Kar pa seveda ne pomeni, da nam ni nič treba. Otrokom moramo nekako pojasniti, da je domača naloga njihova stvar. To je težje, kot če jo vsako popoldne naredimo skupaj z njimi. Isto velja za učenje.
Ko sem jaz hodila v šolo, je bilo takšno razmišljanje samoumevno. Danes celo od učiteljic slišiš, da s svojimi otroki ure in ure presedijo ob knjigah in da je to edini način.
Štanga
Po mojem je dolžnost staršev kvečjemu to, da družinsko življenje organiziramo tako, da ima otrok dovolj časa, da v miru opravi svoje obveznosti. Pa da mu pomagamo, kadar nas za to prosi.
Lahko je biti pameten, ampak nismo še tam.
Seveda so me že konec septembra iz šole klicali, da je bil najstarejši v enem samem mesecu pouka šestnajstkrat brez naloge. Čeprav me je imelo, da bi nad njim začela izvajati najhujšo obliko represije, mi je nekako uspelo ostati zgolj pri pripombah, da naloge lahko dela ali pa tudi ne, da pa se bo verjetno bolje počutil, če jih bo.
Iz šole so potem poklicali še trikrat, vsakič z boljšo statistiko, od februarja se pa niso več oglasili.
Takšne stvari ne grejo čez noč. Sploh če se odločiš, da svojemu otroku ne boš ves čas držal štange.
Kambiji in celični vključki
Ampak včasih mu jo pa vseeno lahko. Recimo takrat, ko gre za kambije in celične vključke.
Prejšnji teden sva se skupaj učila naravoslovje. Ker gre pouk h koncu, testi pa so vsak dan, je rekel, da je kriza. Najprej me je prosil, naj ga vprašam. Ugotovila sva, da ne zna. Glede na snov pravzaprav nič čudnega. Biti biolog ali botanik je gotovo zanimivo, ampak naravoslovje za 6. razred ni najboljša spodbuda, da bi si kdo v življenju zaželel to tudi postati.
Imaš recimo take stavke: “Vodovodne in sitaste cevi nastajajo z delitvijo celic v kambiju žile.” Ali pa take: “Citoplazmo sestavljajo voda, v kateri so raztopljene različne snovi, in celični vključki.”
Za to, da si je zapomnil ene sto takšnih izrazov, sva porabila približno štiri ure. Ko se je po testu vrnil iz šole, je rekel, da je znal.
Kljub temu se sprašujem, kaj ima 12-letnik od kambijev in celičnih vključkov? Da ne bo študiral družboslovja in da ne bo čez 15 let brez službe?
Ura na dan
Če bi si za učenje z njim vsak dan vzela uro časa, sem glede na količino snovi v 6. razredu izračunala, da bi imel na koncu v spričevalu same petke. Če bi se poleg tega vsake toliko oglasila v šoli in pri učiteljih izpogajala boljšo oceno, bi jih imel pa sploh. Danes se baje redno dogaja, da starši s svojim vmešavanjem zvišujejo učni uspeh svojih otrok, kar pomeni, da imajo otroci boljše ocene, znajo pa manj. Odličnjakov je v osnovnih šolah vedno več, o čemer govorijo tudi številke, ki sem jih našla na spletu:
Leta 1988 je končalo 8. razred osnovne šole:
- 1,3% učencev z nezadostnim uspehom,
- 25% z zadostnim,
- 32% z dobrim
- 24,5% s prav dobrim,
- 17,3% pa z odličnim.
Leta 2006 (vmes je bila uvedena devetletka) je končalo 9. razred osnovne šole:
- 0,3% učencev z nezadostnim uspehom,
- 8,3% z zadostnim,
- 30% z dobrim,
- 28% s prav dobrim,
- 32% pa z odličnim.
V vseh razredih od 4. do 9. so v šolskem letu 2005/06 z nadpovprečnim (odličnim ali prav dobrim) uspehom ocenili 69% osnovnošolcev. Nižji učni uspeh od dobrega je imelo le 5% otrok.
Gimnazijska elita in zdolgočasena študentarija
V Ljubljani so tri gimnazije, na katere se lahko vpišeš le, če si imel v zadnjih treh razredih osnovne šole na koncu šolskega leta vse predmete ocenjene s pet. To pomeni, da se v prvem letniku teh gimnazij znajdejo sami odličnjaki.
Med njimi je gotovo tudi veliko takšnih, ki so svoje osnovnošolsko znanje in boljše ocene sistematično pridobivali z asistenco svojih staršev. Ali pa inštruktorjev. Te smo jih včasih najemali, če si imel cvek, nikoli pa zato, da bi imel pet namesto štiri.
Zgovorno je, da marsikateri osnovnošolski odličnjak v gimnaziji ne zmore nadaljevati v enakem tempu. Ali pa tempa morda ne zmorejo njegovi starši? Je že tako, da se vsakega šestnajstletnika ne da držati na štriku. No, pa samostojnosti in odgovornosti ga tudi ne moreš naučiti čez noč. Zato ni čudno, da na faksih in v kafičih okrog njih posedajo zdolgočaseni in nezainteresirani študenti, ki ne vejo, kaj bi sami s sabo.
Še nekaj je na nas starših: poskrbeti moramo, da šola ne ubije želje po znanju naših otrok. Ali da je ne ubijejo naša pričakovanja. Petice in elitne gimnazije gor ali dol.
Opomba: Tekst je objavljen tudi na avtoričini spletni strani Tina in fantje pod naslovom Šola za starše. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorico.