Dobrodošli v naslednji vojni. Pa še kdaj, se priporočamo.

Mogoče nisem bil dovolj jasen, ampak občutek imam, da me je najbolj točno razumel Tomaž @libertarec Štih, ki je nekje (ne najdem) izjavil nekako takole: mit o spravi se sesuje, ko ugotovimo, da nespoštovanje ne potegne za sabo nobenih posledic.

Nezmožnost sprave med enimi in drugimi, vašimi in našimi, ta belimi in ta rdečimi, komunajzarji in klerikalci, whatever, ni ideološki, politični problem. To je psihološki, kulturni, medijski problem — predvsem pa mit. Mit o skreganih Slovencih in o obsesiji, da moramo razčistiti.

Kar sledi, je follow up Nasvidenja v naslednji vojni. To ni polemika. Nočem polemizirati z nikomer, četudi se na kaj nanašam.

Vesna V. Godina

Najprej samo to, da boste na tekočem z uredniškimi zadevami: Vesna V. Godina ne bo več pisala kolumen za Fokuspokus. Kot ste verjetno opazili, je že včeraj ni bilo.

To je bila njena odločitev, ne moja.

Sporočil sem ji, da v skladu s tem in tem tekstom na Fokuspokusu ne bomo več objavljali vsebin na temo 2. svetovne vojne v Sloveniji, ker da v tej klimi to samo razpihuje konflikt in ne prispeva k spravi.

Kot kolumnistko sem jo skratka prosil, da se te tematike vzdrži, in ji zagotovil, da si lahko vse druge teme izbira svobodno kot doslej.

Odgovorila je, da tako ne bo šlo, ker je v nasprotju z najinim dogovorom, da lahko piše po svoji presoji in da mi želi vso srečo.

One down, hundreds to go.

Žiga Turk

Žiga Turk je dobronameren, a naiven, če verjame, da si “tiha večina” — za razliko od “histeričnih glasnih manjšin” (dvojina) — želi, da “bi se v Sloveniji pomirili, spravili, si priznali dober namen, kjer je bil, in v zgodovinske učbenike stvari napisali tako, kot so se zgodile”.

Njegov tekst je wishful thinking. Seveda ne bi imel nihče nič proti. Vsi bi bili za. Saj že zdaj vsi govorijo, da so za. Ampak. Ampak. V praksi bi bilo drugače. Turkovi les uns et les autres bi se na smrt skregali, ko bi se morali uskladiti, kaj je “dober namen”, kaj naj piše v učbenikih, kaj točno se je sploh zgodilo.

His way is his decision.

Teror pozabe WTF

Preberite si naprimer te besede, ki sem jih te dni na slepo snel iz Dela via Facebook:

“Ni se mogoče znebiti občutka, da se na Slovenskem po malem že kar sramujejo partizanskih pesmi, ki so nastajale v najbolj prelomnih časih naše zgodovine. V času bojev in preizkušenj, brez katerih ne bi bilo današnje samostojne Slovenije. Prav nenavadno je, da se partizanstva nekako še najbolj sramuje uradna politika. Dandanes vsi govorijo samo še o politični in ideološki spravi, tudi predsednik vlade Miro Cerar, skorajda nič pa o spravi z zgodovino, ki je jasno pokazala, kdo je bil kdo.”

Tako piše Branko Soban. In še:

“Živimo v času, ko je od nekdaj svetle in ponosne besede antifašizem ostal samo še grobi fašizem. V času, ko so umrle tako rekoč vse vrednote, na katerih je zrastel povojni svet. V času, ko je teror pozabe brutalno poteptal razkošje spomina.”

O čem on govori? Pred desetimi dnevi so združeni partizanski moški pevski zbori na bivšem Trgu revolucije v družbi sedanjih in bivših politikov, ob spremljavi špikanja RKC in domobrancev, ob vihranju outdatanih zastav s komunistično zvezdo in na ozvočenje, da je donelo do Primorske, izvajali Carmino Burano Slovenico izpred sedemdesetih let. Ali ni slišal?

Kaj hoče s tem povedati? Da gre svet k hudiču? Katere vrednote so umrle? Naštejte, prosim. Kje je ta grobi fašizem? V katerem svetu živite? V tistem, kjer mlade pare na sprehodu pod cvetočimi kostanji zasledujejo sumničavi esesovci, udbaši ali štazijevci z brzostrelkami?

Kaj je danes ljudem? Enih nič ne zanima, prav dol jim visi, drugi pa jokajo, da gre svet k hudiču, čeprav jim ni hudega.

In kako smešno patetično se izražajo: “teror pozabe brutalno poteptal razkošje spomina”?!

(Na živce mi gre, da samo jaz to opažam. Sam sebi grem na živce, da to opažam. Počutim se ekscentrično. Ali so ljudje tako skulirani ali tako poneumljeni, da jim taki abnormalni stavki grejo pri enem ušesu/očesu not in drugem ven?)

Branko, občutek vas vara. Najbrž se ga zato ne morete znebiti.

Zombiji

Človek, ki trdi, da je teror pozabe brutalno poteptal razkošje spomina, se ne bo spravil z nikomer — dokler ne bo tisti drugi, ki je po njegovem mnenju brutalno poteptal razkošje spomina, priznal, da je res to naredil in se mu opravičil.

Ljudem, ki tako mislijo in se tako izražajo, ne moremo nič dopovedati. Z njimi se nima smisla pogajati o spravi. Po drugi strani pa se tudi nima smisla pogajati o spravi s tistimi, ki v vsem skupaj — z mojim tekstom vred — vidijo daljinsko vodeno zaroto komunistov.

Slovenska beda sprave ni zarota, ni načrt. Slovenska beda sprave je spontan in samoumeven medsosedski spor in samouresničujoča se prerokba wishful thinkinga: pobotali bi se že, ampak če bi znali prikriti — ali če v nasprotnem taboru tega ne bi opazili —, da jih imamo kljub temu za moralno nižje organizme.

Tudi če bi sprava res bila, ne bi bila iskrena. Današnja Slovenija je namreč fevd zakletih zombijev pobitih domobrancev in njihovih krvnikov. Njihova krivda in greh nas zasledujeta, mi pa jih poskušamo obuditi k življenju in pripraviti do tega, da se pokesajo in pogovorijo kot ljudje. In ker se mrtvi ne morejo ne kesati ne pogovarjati, jim posojamo svoj glas mi živi.

Ali pa ga oni posojajo nam? Katera metafora vam je bolj všeč?

Kakorkoli, vse to je brez veze. Sprava je permanenten 1. november. To je Slovenija. Celoletni dan spomina na mrtve.

Spomenka

Ideja Spomenke Hribar o spravi, ki je v disidentskem vzdušju 80. let delovala intrigantno in mobilizatorsko — češ, kaj vse je ta režim zagrešil in pometel pod preprogo —, je postala škodljiva.

Fiat iustitia et pereat mundus. Postali smo obsedeni od tega, da si moramo vse grdo povedati, vse priznati, prešteti vse kosti in vse razčistiti. Čeprav vedno bolj lajamo eden na drugega, še kar naprej vztrajamo, da si moramo vse grdo povedati, ker je lepo in prav biti odkrit.

Ne vem za nobeno drugo družbo/državo, ki ni v vojnem stanju in v kateri se ljudje kljub temu tako iskreno sovražijo iz dna srca.

Partizani in domobranci so vsak po svoje postali tak nedeljski slovenski Weltschmerz. Upravičeni ponos na eni strani, da smo bili na strani zmagovalcev, kalijo ošabnost, občutek večvrednosti in obžalovanje terorja pozabe, ki da je brutalno poteptal razkošje spomina. Na drugi strani pa terjajo zasluženo sočutje in kesanje, vendar z zanikanjem zaslug, očitanjem zarotništva in infantilno jokavostjo.

Res ne vidim nobenega razloga, da bi to še naprej razčiščevali. Še nekaj desetletij — vsaj eno generacijo ali dve, dokler ne pomrejo tudi vsi današnji politiki — bi morali na te stvari sistematično pozabljati in jih naravnost ignorirati.

Mita o spravi, ki zavezuje k fanatizmu, je lahko konec, če bomo sprevideli, da nespoštovanje tega najbizarnejšega moralnega imperativa v zgodovini Slovenije ne potegne za sabo nikakršnih posledic. Ravno nasprotno: prepričan sem, da nam lahko samo koristi.