Matematičnost: maškarada akademske ideologije kot znanosti
Pred meseci sem pisal, koliko ideologije lahko stlačimo v eno enačbo. Paul Romer z Newyorške univerze je pravkar objavil zelo pogumen članek z naslovom Mathiness (objavljen v prestižni AER Papers and Proceedings).
Romer piše o veji ekonomske znanosti, ki ideologijo in politiko skriva v matematične enačbe. Drugače rečeno, lotil se je ekonomistov, ki svoja ideološka prepričanja maskirajo v enačbe in implikacijam svojih matematičnih modelov s tem dajejo pridih čiste znanstvene resnice. Vendar so daleč od tega, so zgolj zamaskirana ideologija. Še več, tudi z matematičnega vidika so napačne. Romer tej metodi pravi mathiness, matematičnost (za razliko od matematične teorije).
Teorija endogene rasti
Romer kot začetnik teorije endogene rasti (endogenous growth theory) je primer matematičnosti opisal na primeru modelov endogene rasti in ideološke bitke, v kateri del ekonomistov, večinoma z Čikaške univerze, zlorablja matematiko v ekonomski znanosti v ideološke namene.
Gre za dolg spor, ki se je začel z Georgem Stiglerjem, nobelovcem in karizmatičnim voditeljem čikaške ekonomske šole, ki ni priznavala nepopolne (monopolistične) konkurence, ampak zgolj popolno. Zato so v vse modele — predvsem pa v makroekonomske modele in modele gospodarske rasti — kot temelj njihove “mikrofundirane” optimalnosti sistematično vgradili popolno konkurenco, ki po domače rečeno priznava zgolj racionalnost agentov in posledično nezmotljivost trgov. Dopuščanje nepopolne konkurence bi pomenilo nepopolnost trgov in dalo prostor državi kot bolj učinkovitemu akterju, vsaj v določenih primerih.
Za znanstveno čistost
Romer se proti matematičnosti bori iz želje po večji znanstveni čistosti. Toda pri tem je nekoliko naiven v pričakovanju, da bo njegov apel vplival na ekonomsko strujo, ki jo poganja jasna ideološka podstat prostega trga.
Ideologija je močnejša od znanstvene poštenosti. Vedno bodo obstajali poskusi, da bi ideološke dogme stlačili v matematične modele. Pri tem pa nam je jasno, da formalni modeli v ekonomiji niso reprezentativna slika realnosti, temveč samo reprezentacija osebnih prepričanj nekega raziskovalca. Če je pojav zapisan kot matematična enačba, še ne pomeni, da je s tem tudi pravilno opisan. Če nek pojav opišemo z zaporedjem črk, to še ne pomeni, da smo ga pravilno opisali. Sto ljudi bi ga opisalo na sto različnih načinov.
Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v nedeljo, 17. maja 2015, na avtorjevi spletni strani Damijan blog pod istim naslovom. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem. Na isto temo se na isti spletni strani nanaša tudi avtorjeva novejša objava Brad DeLong o tem, kako zakuhati politiko v mikrofundiranost.
