Manifest 10: Nasvidenje v naslednji vojni -- ampak brez Fokuspokusa

• Na Fokuspokusu ne bomo več objavljali tekstov na temo partizanov in domobrancev ali česarkoli v zvezi z 2. svetovno vojno v Sloveniji in s tako imenovano spravo.
• Kot je razvidno iz priloženega, smo nekaj tekstov na to temo že objavili, vendar jih ne bomo več.
• Te teme niso čisto nezanimive, vendar so z uredniškega stališča medijski porno in medijski ekvivalent senzacionalizmu.
• Debata o letu 1941 ali 1945 je neproduktivna. Smo leta 2015. Ne rabimo sprave za normalizacijo odnosov.
• Imeli bi se kaj pogovarjati, vendar Slovenija ni zrela za debato na to temo, ker ne eni ne drugi ne popuščajo in ne odpuščajo.
• Ne delamo si utvar, da bomo s tem kaj lastnoročno spremenili, vendar se tega pač ne gremo več.

Nerazumevanje je understatement

Letošnji dan zmage je bil v Sloveniji ideološko še bolj polariziran in konflikten kot v preteklosti. Površinski razlog je bila okrogla obletnica, ki je ljudi nehote navdala z več patetike, kot bi je bilo znosno in okusno prenašati.

Globlji razlog pa je bilo to klavrno dejstvo, da je nerazumevanje med privrženci ene in druge interpretacije slovenske polpretekle zgodovine eskaliralo do te mere, da z obeh strani meji že na histerijo in sovraštvo. To hočeš-nočeš tudi mimo Fokuspokusa ni šlo. Pa ne govorim o avtorjih. Govorim o bralcih.

Primeri

Če objavimo Ivana Štuheca, ki napiše, da razume fante, ki da jim ni preostalo drugega, kot da se zaradi samoohranitvenega nagona pridružijo Wehrmachtu ali MVAC, se pred očmi stemni levičarjem, češ, ali se je temu človeku zmešalo in kaj sploh dela na Fokuspokusu? Aha, urednik je prišel s pravo barvo na dan. Gotovo ima kaj za bregom.

Če objavimo Vesno V. Godina, ki napiše, da bi desničarji prišli na proslavo dneva zmage, če bi zmagali domobranci — kar pa da pomeni, da bi moral zmagati Hitler —, se pred očmi stemni desničarjem, češ, zakaj je treba objavljati take neumnosti? Saj smo vedeli, da so Murgle v ozadju.

In če potem objavimo še Mirana Ališiča, ki napiše, da nehajmo relativizirati zgodovino, ker da v 2. svetovni vojni ni bilo več resnic, temveč samo različne človekove usode, pa ga spet desničarji zatolčejo, da še smučanja ne zna komentirati, kaj se bo šele spuščal v slovensko polpreteklo zgodovino.

Stališče Fokuspokusa

Naj vam najprej zaupam dve majhni skrivnosti.

Prva je ta, da se kot urednik lahko strinjam z Ivanom Štuhecom in z Vesno V. Godina in z Miranom Ališičem v razponu od 0 do 10. Druga pa je, da se kot urednik lahko ne strinjam z Ivanom Štuhecom in z Vesno V. Godina in z Miranom Ališičem v razponu od 0 do 10.

To velja tudi za druge avtorje na Fokuspokusu. Včasih se ful strinjam, včasih čisto nič, včasih pa tako-tako. Ko sem v poziciji urednika, je irelevantno, ali se z avtorjem strinjam ali ne. Če se z njim strinjam, ga nimam za genija; če se z njim ne strinjam, ga nimam za bedaka. (To me kot urednika loči od povprečnega slovenskega bralca: geniji so tisti, s katerimi se strinja; bedaki so tisti, s katerimi se ne.)

Ni moja agenda, da bi hotel pomagati avtorjevemu stališču do družbeno-politične veljave. Jaz sem samo middle man, sicer pa je za to on sam tukaj: če hoče svoje mnenje uveljaviti, se bo potrudil, da bo tekst prepričljivo napisal. In če tako napiše, je zame za urednika to dovolj, da ga objavim. Jaz hočem samo dober tekst. Načeloma mi je vseeno, o čem piše in kakšna stališča zastopa — da le ne poziva h genocidu in žali ljudi na tak način, da bi me lahko prizadeti kot odgovorno osebo tožil.

Pa še to/Mimogrede

Če kdo še ni opazil, mi kot uredniku nihče ne more pripisati, da sem podpornik levih ali desnih. To mi sicer kar naprej naprej mečejo — zdaj levi, zdaj desni —, ampak ne osebno ne navzven se me ne prime. Vseeno mi je, kaj si mislite o meni. Be my guest.

Ugotavljam in obtožujem

Toleranca še nikoli ni bila tako na psu. Ljudje vseh sort in baž, vseh profilov in poklicev, vseh političnih in religioznih prepričanj, vseh osebnih in socialnih preferenc globoko verjamejo, da mediji ne bi smeli objavljati mnenj in stališč, ki so diametralno nasprotna njihovim. Kaj šele, če so dobro in prepričljivo napisana ali celo polemična, provokativna.

Vsako drugo in drugačno mnenje je razglašeno za naivnost, nevednost, provokacijo, indoktriniranost, zlobo, neumnost. Med nami je resda veliko dežurnih idiotov — celo na položajih in s proaktivnim dostopom do medijev —, vendar nismo vsi idioti. Verjetno smo večinoma pametni, a nam to nič ne pomaga, ker se ne znamo in nočemo vživeti v drugega.

Nesposobnost empatije do človeka, ki misli drugače in po svoje, je popolna. Ta družba je razpadla.

Krivi so mediji

Za to krivim medije. Mediji so zanetili požar pametovanja za vsako figo, ki ni vredna, da bi jo pes povohal. Mediji so ustvarili platformo prepirljivosti in moralnega imperativa, da nihče ne more in ne sme biti tiho, tudi če ga nekaj ne zanima ali ne briga. Mediji so ustvarili to iluzijo, da mora ozaveščen državljan o vsem imeti svoje mnenje in ga tudi ob vsaki priliki izraziti.

Prištejte k temu še družabna omrežja in anonimne komentarje. Na Facebooku mrgoli neumnosti, ki pa jih vsaj ni težko ignorirati. Toda nekoč prijazni in kozerski Twitter postaja verbalni ring desničarskih ekshibicionistov, ki ga le še po imenih in priimkih ločimo od debilnih komentarjev na Požarju.

Tako imenovani pluralizem

Še ne dolgo nazaj so zlasti desničarji bíli plat zvona zaradi pomenjkanja tako imenovanega medijskega/mnenjskega pluralizma. Ne brez razloga, seveda. Profil povprečnega slovenskega medija je bil še do nedavnega — in je v veliki meri še — prilagojen za ideološko postrežbo povprečnemu, nedeljskemu, nereflektiranemu, nostalgičnemu, samoumevnemu, organskemu levičarju, ki mu grejo farji na živce nekako tako kot nizke pokojnine.

Dandanes je malo drugače. Desničarjev v tem ideološko-zgodovinskem smislu še vedno nihče zares ne upošteva, so pa precej bolj glasni. Za levičarje so še vedno bizarne, trmaste, celo neumne kreature, ki kdo ve zakaj ne razumejo in ne priznavajo epohalnega prispevka partizanov k zmagi in povojnih komunistov k domnevni povojni svobodi in blagostanju Jugoslavije, celo k samostojnosti Slovenije.

Slišnost desničarjev in revizionizem zgodovine, za katerega si do neke mere upravičeno prizadevajo, pa sta tudi razlog, da vedno bolj samopašni postajajo tudi levičarji. Letošnje proslave so organizirali v arogantnem, po Titu Tito, po Kučanu Kučan stilu, s perfekcionirano ikonografijo partizanstva in peterokrakih zvezd.

Do neke mere je danes res več pluralizma kot še pred leti — a ne po moji teoriji. Moja teorija je namreč, da si pluralizem lahko zataknemo za klobuk, dokler se medijski kričači med seboj zmerjajo z revanšisti, revizionisti, plačanci, piškotkarji, opankarji, fašisti, izdajalci, udbaši in zombiji.

Pluralizem v primerjavi z enoumjem ni to, da ima pet fanatikov pravico/možnost govoriti, kar se jim zljubi, namesto enega samega.

Mi se več tega ne gremo

Vsi skupaj — z mediji na čelu — pa se seveda bridko motite, če mislite, da to prispeva k pluralizaciji mnenj in dejanskemu razčiščevanju problemov. Ne, to zadeve samo še poslabšuje.

Znašli smo se v začaranem krogu in v situaciji, ko je bolje nič videti, nič slišati, nič reči. Bolj ko so desničarji glasni, bolj se levičarjem zdi nujno rekomunizirati Slovenijo. In tako naprej: več ko je komunističnih zastav in partizanskih pesmi na proslavah, bolj se spet tem drugim zdi potrebno opozarjati na krivice, ki so se dogajale, in preštevati nepokopane kosti.

Pa ne samo v tem obletničarskem in opominjevalnem, psevdodržavotvornem in psevdodisidentskem smislu. Gre tudi za zgodovinske, esejistične, publicistične tekste: vsak dobro in magari pametno napisan tekst o eni ali drugi strani bo sprovociral in sproduciral kontra tekst, prav tako dobro in magari pametno napisanega.

Toda kdo bo kaj imel od tega? Eni mu bodo ploskali kot moralnemu geniju, drugi pa ga bodo imeli za norega falsifikatorja. Naslednjič pa obratno.

Skratka: nima smisla objavljati tekstov, ki ljudi ne pripravijo do tega, da še enkrat premislijo. In teksti na to temo jih že ne bodo. Do nadaljnega ne — ker so ljudje preveč histerični.