Kam bo to družbo pripeljalo nenehno relativiziranje zgodovine?

15.5.2015 / 06:07 Komentiraj
Nismo si zato želeli demokracije in samostojnosti, da bo peščica prevratnikov zdaj spreminjala narodno zavest in ponos.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Težko bi na pamet naštel vse oddaje, večerne klepete, dokumentarce, igrane filme in televizijske serije, ki sem jih zadnji mesec gledal na avstrijskih, švicarskih in nemških televizijah — predvsem javnih. Aprila skoraj ni bilo večera, ko v udarnih terminih po 20. uri ne bi bilo na sporedu nekaj v zvezi z 2. svetovno vojno.

Nemci imajo to bolje urejeno

Med vsem, kar sem gledal, naj izpostavim nov dokumentarni film o posilstvih zmagovalcev nad nemškimi ženami. Do zdaj je veljalo, da je bilo med posiljevalci vsaj desetkrat več sovjetskih vojakov. Nove raziskave pa so pokazale, da jih je bilo med  Francozi, Angleži in predvsem Američani skoraj enako število. Posiljenih je bilo blizu 900.000 žensk, skoraj polovica storilcev pa so bili zahodni zavezniki. Skoraj nihče ni bil kaznovan, tudi na demokratični zahodni strani ne.

Zelo pomenljiv je še en film, ki je dokumentirano govoril o ameriških hitrih sodiščih, ko so zavzemali nemške kraje in koncentracijska taborišča. V Dachavu so vse zajete SS-ovce, ki so do takrat branili taborišče, takoj ustrelili. Skoraj sto. Film govori tudi o tem, kako so Američani v ograjenih taboriščih ob Renu poleti leta 1945 do smrti sestradali na stotisoče Nemcev, ne le vojakov — ne da bi upoštevali kakršnekoli konvencije o vojnih ujetnikih.

Ob tem so Nemci naredili še nekaj odličnih igranih filmov o usodah ljudi v tej grozljivi vojni, med drugim tudi film po resnični zgodbi o reševanju židovskega dečka v Auschwitzu. Rešili so ga nemški komunisti, ki so bili tudi v najbolj groznem taborišču smrti edini dobro organizirani.

Brez relativiziranja — v Nemčiji, seveda

Kljub temu, da je od grozljivega pomora Judov in nasilne izgube 60 milijonov življenj minilo že sedemdeset let, je nemški spomin na ta čas povsem jasen. V vseh teh urah televizijskega spomina na 2. svetovno vojno nikjer ni bilo niti kančka relativističnega spraševanja o grozljivosti zla ali morebitnega primerjanja s tem, kar se je dogajalo po vojni, tragičnega tudi za Nemčijo in Nemce.

In zdaj v Slovenijo. Nekdo, ki bi naključno, brez predhodnega védenja začel spremljati slovenske medije, bi s težavo razumel, da gre za spomin na ene in iste dogodke. Ob prazniku upora proti okupatorju so se v osrednjem televizijskem dnevniku na javni televiziji spraševali o pomenu tega praznika. Istega dne na treh programih TVS ni bilo mogoče gledati ničesar, kar bi bilo posvečeno temu prazniku — izjema je bil le slovenski film, ki pa je govoril o povsem drugih stvareh.

Pričevalci

Pozno zvečer od časa do časa ujamem oddajo Pričevalci, kjer se tega časa spominjajo predvsem poraženci in njihovi simpatizerji. Si predstavljate, da bi nemška javna televizija ARD prikazovala pričevanja pripadnikov vojske smrti v odredih SS in njihovih prijateljev, skratka ljudi, ki so bili naklonjeni nacizmu? Ne, to res ni mogoče.

Ob veličastni proslavi na Trgu republike v Ljubljani so v poročilih na javni radioteleviziji poskrbeli, da so iz odličnega govora Milana Kučana izluščili in izpostavili besede o pobojih nasprotnikov ob koncu vojne. Kot da je bilo to najpomembnejše sporočilo proslavljanja.

V 2. svetovni vojni ni bilo več resnic. Več resnic bi našli na osebnih ravneh človeških usod. Nikakor pa ni več resnic na ravni kolektivnega zavedanja.

Namesto zanosa ob vsakem takem praznovanju ostane grenak priokus, ki si ga sami vsiljujemo. — [Fotografija: Marko Crnkovič/Fokuspokus.]

Zgodbe povedane, skrivnosti odkrite

Kam bo to družbo pripeljalo nenehno relativiziranje zgodovine? Vsaka resnica ima v slovenskem medijskem prostoru še drugo resnico. Nasprotno resnico. Novinarji in uredniki so se naučili razmišljati politikantsko. Eni in drugi, naši in vaši, rdeči in črni, komunajzarji in desničarji, partizani in domobranci.

V 2. svetovni vojni ni bilo več resnic. Morda bi jih našli na osebnih ravneh človeških usod. Nikakor pa ni dveh (ali več) resnic na ravni kolektivnega zavedanja o tem, kar se je dogajalo pred in med 2. svetovno vojno in po njej.

Vse zgodbe so povedane, vse skrivnosti odkrite. Stališča zmagovitih zaveznikov in poraženih narodov so že dolga desetletja jasna in podkrepljena s kaznijo in očiščenjem. Komunisti in kapitalisti so bili med 2. svetovno vojno in takoj po njej zavezniki, potem pa so šli vsak svojo pot. Josip Broz Tito se je v imenu Jugoslavije in njenih prebivalcev — torej tudi Slovencev — najprej uprl Hitlerju, nato še Stalinu. V tem je bil edinstven, zato je žel slavo in spoštovanje na obeh, pozneje tudi na vseh straneh sveta. Pokončen in razumen narod mora biti ponosen na takšnega rojaka.

Posameznik ne šteje veliko

Nazaj k oddajam, pogovorom in filmom, ki sem jih omenjal prej.

Slovenska javna televizija bi morala v tednih pred in po letošnjem 9. maju oblikovati programe, ki bi veličastno, zanosno in z jasnim sporočilom za mlajše gledalce obravnavali dogodke pred sedemdesetimi leti. To je njena dolžnost. Če so to zmogli poraženi Nemci, bi še toliko bolj morali za to poskrbeti na slovenski, zmagovalni strani.

Namesto tega pa ob vsakem takem praznovanju ostane grenak priokus, ki si ga vsiljujemo sami sebi.

Le kako lahko nek urednik ali novinar ob slavljenju zmage nad nacizmom pomisli, da si tudi druga stran zasluži svojo resnico in svoj pogled? Bojim se, da je v ozadju umazana preračunljivost, da bi z mnogimi zgodbami in tragičnimi usodami posameznikov omehčali gledalce in zameglili bistvo našega spomina!

Izenačiti želijo vse ljudi in vse tragedije. Če bi bilo tako, bi bili na svetu vedno vsi samo poraženci. A ni tako. Zgodovina ni samo za zgodovinarje, kot bi nas radi prepričali celo nekateri mediji, novinarji in mnenjski voditelji. Zgodovina je za vse. Samo s pravim razumevanjem takratnega časa, s čaščenjem zmage in svoje vloge v njej, z brezpogojno obsodbo vsakršne kolaboracije z nacisti in njihovimi pomagači bo imel slovenski rod nastavek za prihodnost.

Posameznik in njegova usoda v tej luči ne štejeta veliko. Prav nasprotno: primerjanje narodove zmage s porazi posameznikov lahko ostrino misli in osredotočenost na bistvo proslavljanja zmage nad nacizmom povsem zamegli. To je tudi želja vseh, ki si s pretvarjanjem zgodovine kujejo politični kapital.

Slovenci si niso zato želeli demokracije in samostojnosti, da bo peščica prevratnikov zgodovine s tem zdaj spreminjala narodno zavest in ponos.

Potrebujemo odgovorne in angažirane medije in urednike, ki bodo znali jasno in pošteno reči bobu bob. Tudi zato, da bodo mulci na vse takšne poskuse pretvarjanja zgodovine ob klepetu pri skejtanju ali popivanju v parku za blokom še vedno rekli: ”Ej, stari, pa kva teb ni jasn?”


Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v nedeljo, 10. maja, na avtorjevem blogu www.miranalisic.com pod naslovom Ej stari, pa kaj teb ni jasn!. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE