Kako se oblačijo: Samozavest ima meje, egocentričnost ne
Niti po novem trendu tako imenovanega dad boda, očetovskega trebuščka. Niti po vsesplošno znanem odporu do gibanja, ki se mu predajajo predvsem ženske.
Vse omenjene navade/razvade se mi zdijo sila neokusne — in ta moja pravica do mnenja ne izključuje pravice kogarkoli, da počne karkoli, kar mu paše. Če pa je ta njegova pravica samo kup okrancljanih izgovorov, to pa nekako spet ni moja stvar.
Pravzaprav se me ne tiče nič od vsega tega, kar nameravam povedati, a me nabrušen jezik in hitri prsti srbijo že praktično ves dan.
Okus/neokus
Ko si po dolgem času in ubijalskem tempu dela privoščim sprehod po nakupovalnem centru štajerske prestolnice, me šokira naslednja ugotovitev: med številnimi trgovinami različnih profilov, velikosti, oddelkov in kolekcij, se kar tare — po mojem pristranskem, nesramnem in nezaslišanem mnenju — neokusno oblečenih ljudi.
Nisem pretiran ljudomrznež ali žrtev obsesivno-kompulzivnih motenj, niti obsedenka z modo ali nek estetski frik. Kljub temu pa si ne morem kaj, da se ne bi diskretnega čudila in izražala ogorčennja nad današnjimi bizarnimi fenomeni oblačenja. Nikakor me ne motijo pankerji vseh barv in oblik, kot tudi ne ženske rožaste pajkice, ki so zadnje čase zelo in, čeprav so po slogu še najbližje hipijevskim državljanom Češke, ki jo v karavani mahnejo na morje.
Zlobno, ne zavistno
Izrazu osuplosti dodam še podzavestno kimanje z glavo in spuščanje neodobravajočega zvoka, ko na ženskem telesu zagledam minico v višini, ki razkriva točen datum zadnje brazilske depilacije. Zlobno — in vsekakor ne zavistno! — pomislim, da tak slog hudo spominja na prebivalke vzhodne Evrope, ki rade migrirajo. Sploh s palcem kvišku in nogami narazen. Minice vsekakor razkrivajo preveč — pa če gre za XXS ali XL velikosti.
Posebno pohvalo si zaslužijo tiste, ki neprijetno situacijo — za katero so seveda same krive —, spretno poskušajo prikriti z vlečenjem krila navzdol.
Pisani pajaci
Vsa zamišljena še naprej vandram po trgovskem centru, ko naletim na mladega moškega. Skorajda bi ga označila za privlačnega, če ne bi na njem zagledala sračjega gnezda, slim fit bele majice v italijanskem slogu, ki poudarja nežne bele rokice, za nameček pa še živo rdečih hlač, ki so nekakšen križanec med trenirko in kavbojkami. Imidžu dodaja živo rdeče športne copate.
Ženske pri izbiri moškega ne razmišljamo veliko o njegovem slogu oblačenja, a ob boku pisanega pajaca vsekakor ne hodimo rade.
Ko nadaljujem svojo pot, še naprej zmajujem z glavo. Če bi me tipo opazil, bi se preprosto delala, da poplesujem ob ritmih glasbe.
Na stil gospa v letih nimam pripomb. Njihova izbira kosov oblačil in barvnih kombinacij me vsakič znova fascinira.
Na svoji poti naletim še na nekaj primerkov, za katere se zdi, da so — če nič drugega — zgrešili oddelek ali konfekcijsko številko. V tanke prosojne majčke je natlačenih toliko ženskih in moških trebuhov, da je že kar zabavno. Modnim gurujem vse čestitke. Za mnenja mimoidočih jim je očitno prav malo mar. Ali pa se v lastni koži počutijo odlično. Ali pa doma nimajo ogledala.
C, D, E za fetišiste
Potem so tukaj še C, D in E košarice, za katere se zdi, da se v vsej svoji plastičnosti bohotijo po celem telesu. Le kam se silijo, se vprašam? Moškim pod nos, najbrž. Predrznim majčkam, ki so najmanj eno konfekcijsko številko premajhne, pa se ne obeta nič dobrega, saj pod težo bremena tkanina poka na vsakem koraku.
Kaj naj rečem? Vsak po svoje? Samozavest ima svoje meje, medtem ko jih egocentričnost nima. Če se ne bi jaz razburjala naglas, bi se pa našel kdo drug, ki bi se po tihem zgražal nad vsesplošnim pomanjkanjem okusa — z izjemo fetišistov, se razume.
Vsakega novega čezmerno težkega telesa, ki se bo hotelo stlačiti v slim fit kroj, pa bo seveda najbolj vesela modna industrija.
