Kjer se solidarnost konča, se začne legitimno ropanje
Pred časom sem se znašel v omizju vrstnikov. Bilo nas je nekaj nekdanjih sošolk in sošolcev, obujali smo spomine in debatirali o službah, družinah in kar je še stvari, o katerih debatiramo skoraj tridesetletniki.
Nekaj jih je manjkalo. Pobrali so šila in kopita in se preselili v tujino, saj doma niso dobili priložnosti.
Nekaj med nami pa je bilo tudi takih, ki so na trgu dela izviseli. Ti so bili najglasnejši. Za odhod kolegov v tujino in za lastno nesrečo so kakopak krivili državo. Njena naloga naj bi po njihovem bila — zagotoviti delo vsem. Popravek: ne delo, ampak delovno mesto. Po možnosti nekje blizu, najdlje v sosednji vasi.
V nekem trenutku sem se počutil, kot da sem potoval s časovnim strojem in poslušal debato v drugih časih in v drugi državi.
V nečem so imeli sicer prav. Seveda lahko krivimo državo.
Socialni fikuspikus
Zavoljo sindikalnega miru in miru pred birokratskimi fikusi smo zgradili rigiden sistem, ki ščiti delavsko geriatrijo.
Vstop na trg dela je mladim onemogočen. Sistem, ki so ga izsilili resnični voditelji države — sindikalisti —, je narejen tako, da ščiti že zaposlene. Sistem ščiti generacijo, ki je državo pripeljala do točke, v kateri namesto o stotisočih evrih letne plače govorimo o več kot stotisočih brezposelnih. Sistem ščiti generacijo, ki prikimava jadikovanju predstavnikov vlade nad prekernimi oblikami zaposlovanja, namesto da bi od njih zahtevala sistemske spremembe.
Kot da delodajalcem pri takšnem poslovnem okolju ostane kaj drugega!
Komu naseda generacija Y
Tej mentaliteti naseda vse več predstavnikov generacije Y.
Namesto da bi zahtevali delujoč, odprt in fleksibilen trg dela in se jasno in glasno postavili na stran liberalnega gospodarstva, tudi mladi sami nevede nasedajo demagogiji socialističnih starešin — in njihovih klonov, katerih prva, edina in zadnja zaposlitev je delovno mesto v javni upravi, paradržavnih institucijah ali v sindikatu.
Mladi s(m)o glasni le takrat, ko je na dnevnem redu ukinitev ene od študentskih bonitet ali — še huje — zmanjšanje kolača študentski organizaciji.
Erjavčevstvo
Erjavec je simbol kratkovidnosti in izsiljevanja generacije upokojencev. Toda erjavčevstvo je v Sloveniji postalo splošen nacionalni simbol.
Erjavec tudi tokrat ni razočaral. Ob omembi malo višje gospodarske rasti je pred vrati vladne palače takoj zahteval: “Več denarja upokojencem!”
Medgeneracijska solidarnost pri nas nima domovinske pravice. Apetiti so veliki in z vsakim “uspehom” se samo še povečujejo.
Problem z medgeneracijsko solidarnostjo imamo tudi v zdravstvu. Ta je še bolj lažna: prvič zaradi prihodkov, ker premožnejši plačujejo več (za javno zdravstvo), hkrati pa je sistem še medgeneracijsko solidaren. Mladi, ki zdravstvenih storitev ne uporabljajo ali samo izjemoma, plačujejo enako premijo dopolnilnega zavarovanja kot starejši, ki so glavni uporabniki uslug. A tudi tu se kaže želja po spremembah — seveda na škodo mlade generacije (zaposlenih).
Sedem let skomin in solidarnosti
Naj bo jasno: kjer se solidarnost konča, se začne legitimiziran rop. Starejša generacija ropa mlajšo generacijo. Sedanjost nam žre kriza, ki se so je vse slovenske vlade lotile tako, da so mladim naložile na ramena še težja bremena — višje davke, višje trošarine, višje cestnine. Sedem let že solidarno plačujemo vsak mesec več. In solidarno bomo še leta in leta odplačevali kredite za sanacijo bank.
Čas bi bil, da se političnim Metuzalemom in njihovim klonom zahvalimo in jih pošljemo na smetišče politične zgodovine.
