Kurbe so, samo denarja ni

Sedimo v petek ženske v kafiču, tri v štiridesetih letih, ena sredi dvajsetih. Okoli nas sami moški, vsi nad petintrideset. Pisana druščina, ki ve, kateri lokal v Ljubljani ti postreže z dobro glasbo (beri: rock), super družbo (beri: ni mladine) in šarmantnim šefom. Tudi dejstvo, da smo skriti pred radovednimi ali še huje, neodobravajočimi pogledi, ni zanemarljivo.

Seveda je steklo kar nekaj alkohola. Ko nam je ob normalnih, povprečnih, kvazifilozofskih debatah postalo dolgčas, smo začele o seksu. Itak se vedno vse začne — sploh pa konča — s seksom.

Nespodobno povabilo

“Bi dala osemdesetletniku za milijon?” se je začelo. Me tri štiridesetletnice smo se spogledale — češ, neumno vprašanje, retorično. Itak, da bi dale. Mah, vsakemu bi dale, neglede na leta. Ker če je neglede na leta, je tudi neglede na vse. Skoraj, no. Dale bi za 50.000. Ali še veliko manj.

“Opa,” je vrglo ven najmlajšo. “Me je sram, da vas poznam.”

To je bila seveda šala. Ni pa bila šala, ko je rekla, da pa ona že ne bi. Ne bi se prodala ne moškemu ne ženski za milijon tega ali onega denarja. Kaj šele za petdeset tisočakov.

Me tri nismo dolgo razmišljale, mogoče ene tri sekunde, in bruhnile v smeh. Pri dvajsetih ali v zgodnjih tridesetih nobena noče uničiti svojih sanj in odgnati potencialnih princev z enonočno prostitucijo. No, elitno sicer, ampak vseeno prostitucijo. Danes pa bi se prodale skoraj zastonj.

Ne veš, kdo seksa in kdo plača

Po pravici povedano, damo tudi zastonj. Že dolgo. Ampak komu?

• Enonočnim, ki so posledica pomanjkanja ljubezni in potreb. To so tisti, ki nas večinoma ne zadovoljijo.
• Poročenim ljubimcem, ki jih načeloma ljubimo, obenem (očitno) pa kaznujemo sebe. Zakaj? Ker se ne cenim?
• Prijateljem, ki smo jim dale, a nočemo več, ker nočemo še njih izgubiti.

Pri prijateljih se mi ustavi.

Hmm, kaj pa, če so prijatelji tista sreča, ki nas čaka za ovinkom, ampak je ne vidimo, ker smo zaslepljene z idejo o princih in vulkanih na prvi pogled?

Ne, nismo zaslepljene. Če bi bile, ne bi dale niti za milijon ali za 50.000 ali — kot se tudi kdaj zgodi — da še same plačamo. Da, tudi to se dogaja. Nekaterim kosila, drugim pijačo, tretjim smučanje.

Jaz nikoli več. Prisežem.

Za to so prijatelji

Nam obupankam torej ostanejo samo še prijatelji.

Razumemo se. Čeprav nas poznajo, nas imajo radi. Komunikacija teče, interesi so bolj ali manj podobni… Kaj še manjka?

Aja, seks.

Razmišljam, če mi je kateri mojih prijateljev oduren, negravžen, ostuden, sluzav… Ne spomnim se nobenega.

Mogoče se tu skriva rešitev, dekleta. Ker denarja videle ne bomo. Če v dvajsetih nismo dobile nespodobnega povabila, bogami, ga ne bomo niti zdaj. Ne samo, da je kriza, tudi stare smo že. Nad ljubeznijo pa smo očitno tudi že obupale.

Tako. Odločila sem se. Nehala bom iskati, pustila se bom odkriti. Pa čeprav prijatelju.