Nisem nadarjena za pospravljanje, raje urejam podstrešja

12.5.2015 / 06:11 Komentiraj
Veliko družin gre narazen ne zato, ker ljudje niso za skupaj, ampak ker mislijo, da bi moralo biti bolje kot je lahko.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Ko imaš enkrat otroke, imaš tudi svoje najljubše ljudi. Tisti od prej so ti še vedno ljubi, ampak pridejo na vrsto šele potem. Ta status imajo neglede na vse. Ko odrastejo, morda pridobiš nekaj distance. Dokler so majhni, pa nimaš kaj. Saj ne, da bi bil nad njihovim početjem ves čas navdušen, sploh ne, ampak na koncu jim vse odpustiš. Ker zagotovo ne boš kar odkorakal in sklenil, da se ne greš več.

Red v neredu

Prej ne moreš vedeti, kako bo. Misliš sicer, da veš, ampak spregledaš šele potem, ko zakorakaš v družinski lajf. Zgodi se ena taka entropija, pri čemer ne opazuješ kaosa od zunaj, ampak si njegov del, pravzprav povzročitelj — ki ima za povrh posebno nalogo, da ta kaos čim bolj spravi v red. Sproti.

Ko si mlajši in si sam, samo ti, si lahko marsikaj privoščiš. Ko imaš ultimativno skupino svojih najljubših ljudi, je pa zgodba čisto drugačna. Želiš si, da bi imeli svoja podstrešja čim bolj pospravljena, ko odrastejo.

Kakorkoli obračaš, to je v resnici najbolj pomembno. Tukaj se potem vidi, koliko si pošlihtan sam — ali imaš disciplino, samokontrolo, toleranco, empatijo, take stvari. Pa sprijazniti se moraš, da ne bo idealno. Da bo v najboljšem primeru red v neredu. Ker šele potem se lahko greš družinsko življenje.

Veliko družin po mojem ne gre narazen zato, ker ljudje niso za skupaj, ampak ker si prestavljajo, da bi moralo biti boljše, kot je sploh lahko.

Delovna sobota

Potem je tukaj še nered, ki se ga vidi na zunaj. Ta me šele živcira. Skrbeti za notranje ravnovesje, medsebojno razumevanje in dobro počutje petih ljudi je težko. To je proces, ki se razvija in te preseneča iz dneva v dan.

Po drugi strani pa sem si vedno predstavljala, da je pospravljanje nekaj trivialnega — pospraviš in je.

Prej ali slej te preseneti količina vsega, kar se v paketu z otroki prikrade v tvoje stanovanje. Kje vse se te stvari znajdejo ali pa izgubijo. Pa količina časa in energije, ki jo potrebuješ, da vse to spraviš v red.

Ko si samski ali v dvoje, lahko cunje celega tedna rukneš čez naslonjalo kavča in ne bo nobene drame. Ni ti treba prati vsak dan, še posoda lahko ostane nepomita. V soboto potem v miru spiješ kavo, pospraviš, kar se je nabralo, pa ti še vedno ostane tri četrt dneva.

Ko imaš enkrat družino, pa moraš za red skrbeti sproti, sicer gre lahko vsaka sobota v nič. Vsega je preveč.

Pospravljanje pa je treba privzgojiti tudi otrokom. Ni fora, da ves čas pospravljaš samo ti. Doseči moraš, da to počnejo tudi drugi. Vsak dan.

To je teorija. Praksa je pa nekaj drugega. V nulo pospravljena stanovanja so samo na Pinterestu.

Bormašina

V soboto smo šli za cel dan na družinski izlet, zato je zdaj v kopalnici ogromen kup umazanega perila, ki ga je treba preskočiti, če želiš na WC. V žepih otroških kavbojk in za zavihanimi hlačnicami je najmanj kila mivke, ki bo kmalu vsepovsod. V kakšnem stanju je WC, sem že pisala. No, danes je še v malo slabšem. Umazane nogavice niso samo na omenjenem kupu perila, ampak še kje v stanovanju. Nisem še šla gledat, kje.

Zdajle vidim, da imamo na knjižni polici bormašino, z lustra pa spet visi pajčevina. V enem od otroških ruzakov sem zjutraj našla najmanj pet dni staro malico (z banano vred), v drugem pa prešvicano telovadno opremo, ki jo je eden od mulcev ves teden prenašal v šolo in nazaj. Aja, pa v hladilniku so ostanki rižote, ki smo jo jedli prejšnji ponedeljek.

Vse rože, ki niso kaktusi, so v slabem stanju. Pa spet sem v sušilcu posušila papirnat robček in zdaj se perila držijo mikrodelci celuloze. Še posebej dobro so vidni na črnih oblačilih, ki jih je bilo v tej rundi, po nekakšnem čudnem naključju, največ.

Zadnje čase ne hodim toliko po lego kockah, ampak po Trash Packih, ki so vsaj iz gume. Pa spet smo izgubili polovico šahovskih figur.

Nina

Moj najljubši človek je v resnici nekdo, ki z mano sploh ni v sorodu. To je Nina, ki vsako sredo pospravi naše stanovanje. Pri nas pospravlja že deset let in jaz v tem času niti enkrat nisem pomila oken. Še tal nisem, če sem iskrena. Nina je tista, ki bormašino prestavi s knjižne police v škatlo za orodje. Trash Packe zloži v ravno vrsto na Vitalovo nočno omarico.

Pajčevin velikokrat ne opazi, pa ji še nikoli nisem rekla, naj bolje pogleda. Z Nino se dobro razumeva. K nam je prihajala, ko smo imeli samo eno plačo, pa tudi takrat, ko smo je imeli samo pol. Če bi bilo treba, bi šla v lokalno gostilno pomivat posodo, da bi jo lahko obdržala. Nisem nadarjena za pospravljanje. Mislim, sem, ampak ne stanovanja, v katerem živim s svojimi najljubšimi ljudmi. Veliko raje urejam podstrešja.


Opomba: Tekst je objavljen tudi na avtoričini spletni strani Tina in fantje pod istim naslovom. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorico.

Nina pri nas pospravlja že deset let in jaz v tem času niti enkrat nisem pomila oken ali tal. Nina je tista, ki bormašino prestavi s knjižne police v škatlo za orodje. — [Fotografija: Tina Deu.]

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE