Deček in nešteto morskih zvezd

12.5.2015 / 06:02 Komentiraj
Slovenija mora v humanitarnih organizacijah poiskati zaveznike, da bo njen glas bolj slišen. Rešitev so prostovoljci.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Morje je na obalo naplavilo nešteto morskih zvezd. Deček jemlje eno za drugo in jih meče nazaj v morje. Mimo pride mož reče: “Zakaj se trudiš? Ne bo razlike, če jih pustiš tukaj. Preveč jih je.” Deček pa vzame v roko naslednjo oranžno zvezdo in odvrne: “Zanjo je razlika!” — in jo vrže v morje.

Velike naravne nesreče so prevelike. Ni toliko dečkov, ki mečejo zvezde nazaj v morje, da bi življenje šlo naprej. V naravi je tako, da mora vsaka vrsta šteti ravno toliko pripadnikov, da se življenje nadaljuje tudi v številu, vidnem pod morsko gladino.

Nepal in Haiti

Potres v Nepalu je katastrofa, ki se je napovedovala in tudi uresničila. V tem primeru ne moremo misliti samo na eno zvezdo, ampak na vse, ki so ostale raztresene na razgibanem in težko dostopnem terenu.

Dnevi, ko je bil potreben hiter odziv, so minili. Zdaj prihajajo dnevi obnove oz. revitalizacije življenjskih pogojev. To bo trajalo leta, morda desetletje. Ali pa bo celo tako kot na Haitiju, ki je najbolj žalosten primer zgrešene humanitarne in razvojne pomoči.

Koordinacija in načrt

Združeni narod ne opravljajo dobro vloge koordinatorja. Žrtve naravnih nesreč so ujete v kaos agencij ter humanitarnih in nevladnih organizacij. To se praviloma dogaja tam, kjer je domača vlada šibka in neučinkovita. Učinkovite vlade tako ali tako poskrbijo za priprave na napovedujoče se ali zelo verjetne naravne nesreče — torej tam, kjer je potresno območje ali velika verjetnost cunamijev, snežnih in zemeljskih plazov, vulkanov in podobno.

Učinkovite vlade imajo izdelane tako načrte za zaprosilo za mednarodno pomoč kot tudi za sprejem in razdelitev. To je tako kot vtičnica, ki mora imeti isti standard kot vtič: med njima mora teči tok ustrezne frekvence in napetosti.

Kadar pa učinkovite vlade ni, bi morale agencije Združenih narodov imeti izdelan načrt hitre in tudi dolgotrajne pomoči. Še tem bolj bi to pričakovali od Evropske unije, ki je prepričana, da vse ima, vse ve in vse zmore. V resnici zmorejo le nekatere članice.

Tako kot mehanizem prejemanja in delitve pomoči je pomemben tudi mehanizem zbiranja in dostave. Nič ni pomagalo prebivalcem Šrilanke, ko so v Kolombo dobili ladjo smučarskih čevljev. Pomoč je bila samo dodatno breme in dokaz humanitarnega cinizma.

Država, ki dá nekaj nase, bi morala nenehno razvijati dvoje: svoje nacionalne mehanizme za hitro posredovanje in učinkovito humanitarno ter razvojno pomoč doma, zasnovano na strokovnjakih in prostovoljcih, in mehanizme pomoči drugim na zaprosilo vlade prizadete države oziroma mednarodnih agencij in inštitucij. Veliko laže to stori majhna država velikosti Slovenije.

Darfur

Uspešen poskus je bilo zbiranje pomoči za Darfur. Izpolnjeni so bili naslednji pogoji: idejo je dal predsednik države dr. Janez Drnovšek, vse humanitarne organizacije pa so se dogovorile, da ne bodo tekmovale za pozornost javnosti. Vsak dan druga je poročala na tiskovni konferenci, koliko je zbranega. Z nekaj truda je bilo zbiranje denarja zelo uspešno, nikoli prej ni bilo za en sam namen zbranih toliko sredstev.

Ideja o slovenskem taboru za begunce je bila sicer lepa, vendar neuresničljiva. Zato je sredstva, ki so se zbrala na njenem računu, vsaka od humanitarnih organizacij na koncu nakazala svoji organizaciji v Darfur. Potreben bi bil samo še en korak: stalna koordinacija pri vladi ali predsedniku države in en račun, na katerega bi ljudje in podjetja nakazovali denar.

Pa ni šlo. Morda je v naših genih, da se ustavimo na pol poti, ko je treba delati za skupni cilj.

Pakistan

Druga uspešna akcija so bile spalne vreče za žrtve potresa v Pakistanu. To je bila ideja Andreja Štera, izpeljala sta jo Rdeči križ Slovenije in agencija Pristop s podporo oglaševalskih podjetij, Mobitela in drugih. Vsakdo je prispeval pomemben del k celoti. Tudi NATO, ki je skrbel za humanitarni zračni most. Na drugi strani pa je bil pakistanski Rdeči polmesec kot prejemnik.

Slovenija je zbrala denar za spalne vreče Made in Slovenija s teflonsko prevleko in jih vseh 10.000 poslala v Pakistan prejemniku. Za to so bila potrebna tri velika transportna letala. Pristop je za javno podobo akcije dobil ugledno ameriško nagrado Golden Quill, Arne Hodalič in Meta Krese sta med pripravo akcije odpotovala v Pakistan, vse posnela in napisala, fotografije pa so bile prodane na dražbi v City Parku ob koncertu Terrafolka.

Arhitekt Milan Kovač s sredstvi RKS, Unicefa, Karitas in Ustanove Skupaj, zbranimi ob cunamiju, in s polovičnim prispevkom Rdečega križa Finske pripravil projekt obnove šole v Kolombu. Vendar šola žal ni bila nikoli končana zaradi nerazumljivega odnosa vodstva RKS, ki je nasledilo projekt.

Tudi za Pakistan je Kovač pripravil izvedljiv projekt prenosnih in montažnih elementov za gorske vasi: zložljiva strešna konstrukcija z valovito aluminijasto kritino, ki bi jo bilo mogoče prenašati tudi s tovornimi živalmi. Obod stavbe bi bil iz lokalno razpoložljivega materiala. Poglejte samo, koliko lesa leži po slovenskih gozdovih. Takšna konstrukcija bi se ob potresu preprosto sesedla in bi predstavljala varnostni šotor nad prebivalci, ne bi pa razpadla.

Da bo glas bolj slišen

Poanta tega, kar sem napisal: ob humanitarnih akcijah bi se morala Slovenija že zdavnaj združiti in med prednostnimi nalogami izbrati tisto, za katero lahko prispeva ali stori največ. Pogoj pa je, da je vključena v mednarodno okolje na način, ki ga tudi drugi prepoznajo kot potrebnega, primernega, pravočasnega in na majhnem delu potreb tudi zadostnega.

Dečkova težava ni bila v tem, da je zvezdo za zvezdo vračal v morje, čeprav jih je bilo na tisoče. Njegova težava je bila, da je to počel sam. Storil je, kar posameznik lahko stori — potreba pa je bila veliko večja.

Koliko več lahko dosežemo, če smo pripravljeni, naučeni, organizirani. Naravne nesreče v zadnjih desetletjih so večjega obsega in bolj pogoste in se pojavljajo tudi tam, kjer jih niso pričakovali.

Slovenija ima svoj glas v vseh organizacijah, v katerih je članica, in lahko izrazi svoje mnenje o mehanizmih humanitarnih organizacij, ki so se visoko profesionalizirale in hkrati izgubile pravi potencial. Rešitev so prostovoljci, ki hočejo in znajo delati in imajo za to osnovne pogoje. Za takšne ideje mora med majhnimi državami poiskati zaveznike, da bo skupen glas bolj slišen. Humanitarnost in razvojna pomoč zahtevata veliko več znanja kot nekoč.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE