Pogoj za demokracijo je poneumljanje

V ZDA imajo povsem drugačno razumevanje 2. svetovne vojne. Popolnoma drugačno historiografijo in ikonografijo. Drugo je verjetno logično, prvo manj. To me je šokiralo, ko sem na univerzi s kolegi govorila o 2. svetovni vojni. Kolegi so bili prepričani, da se je začela in končala na ameriških tleh: začela se je z japonskim napadom na Pearl Harbor, končala pa s podpisom kapitulacije Japonske.

Gre za za ZDA zelo značilen primer etnocentrizma. Nad katerim se nisem zgolj ali predvsem zgražala. Ampak mi je dal misliti. Ne le to, da zgodovino vedno pišejo zmagovalci. In da jo pišejo tako, kot jim ustreza. Ampak še bolj o tem, kako je poneumljanje nasploh in poneumljanje glede zgodovine, skupaj z brisanjem zgodovinskega spomina, pogoj za demokracijo. Tisto zahodno pa še posebej.

Nemčija

Praznovanja konca 2. svetovne vojne pred štirimi dnevi so to zvezo jasno potrdila.

Tako za Nemce spomin na 2. svetovno vojno ni (več) spomin na nemški imperializem in interese nemškega kapitala — kaj takega bi lahko izpadlo preveč sodobno, preveč “današnje” —, ampak spomin na totalitarni Hitlerjev sistem in na njegov konec. O tem, da so kapitalske logike, ki so bile skrite nekoliko v ozadju, ostale tudi po vojni vse do danes iste, pa niti besedice.

Merklova je sicer povedala, da ne bodo pozabili. Vendar je vprašanje, česa. Koncentracijskih taborišč? Lepo. Edino pravilno. Toda pozabili ne bodo niti logike kapitala, ki je vodila v vojno. Toliko bolj, ker nekatere bistvene dimenzije te logike Nemci živijo tudi danes. In ne le oni. Temveč mi vsi. Ki smo del Združenih držav Nemčije.

Slovenija

Še huje je bilo doma. V Sloveniji. Kjer so nekateri svojo neudeležbo na proslavi ob koncu 2. svetovne vojne utemeljevali z dejstvom, da so to vojno pri nas dobili partizani. Tega pa se ne spodobi proslavljati.

Ja, res nerodno. Da je niso dobili domobranci in belogardisti. Ker če bi jo, bi to proslavljali. V socializmu ne. Zdaj pa. Ker je pač treba delati zdaj vse, kar je nasprotno tistemu, kar se je delalo v socializmu. Neglede na to, kako smiselno ali nesmiselno to je.

Očitno nesmiselno je ne udeleževati se proslave ob koncu 2. svetovne vojne z zgoraj omenjenim argumentom. Ker iz tovrstne logike izhaja vsaj to, da bi se proslave udeležili, če bi zmagali domobranci in belogardisti. Kar pomeni tudi, da bi zmagal Hitler. Kar pa je precej aboten pogoj za udeležbo na državni proslavi ob koncu 2. svetovne vojne. To bi zaznala celo Merklova.

Pozaba

Druga reč, ki je bila ob 7. maju strašljiva, pa je obseg zgodovinske pozabe, ki zadeva 2. svetovno vojno med mladimi. Številni mladi sploh ne vedo več, kdo je bil Hitler, za kaj je v 2. svetovni vojni sploh šlo, celo niti tega, kdaj je bila. Nekateri menijo, da je bila pred dvajsetimi leti. To je prvi del problema. Nepoznavanje osnovne zgodovinske faktografije.

Drugi del problema je vrednotenje 2. svetovne vojne. Po mnenju nekaterih je bila namreč ta vojna dogodek, ki je svetu prinesel napredek, moderno tehnologijo in demokracijo.

Tretji del problema pa je stališče mladih do te lastne zgodovinske luknje: opravičujejo jo s tem, da jih zgodovina ne zanima. Ali pa s tem, da je bilo to že dolgo nazaj. In da se je treba začeti ukvarjati s sedanjostjo in prihodnostjo, ne pa z zgodovino.

Stavki zvenijo znano. Kot da bi poslušali slovenske politike.

Sklep

Osamosvojiteljem je uspelo. Ne sicer popeljati Slovenije skozi tranzicijo v krasni novi svet razvitega zahodnega kapitalizma z vsemi pripadajočimi pritiklinami. Ampak lobotomizirati možgane mladih do te mere, da jim lahko prodajajo karkoli. Kar so uporabili in kar še vedno uporabljajo za legitimizacijo lastne politike. To ne bi bilo niti nič novega niti nič čudnega. Če bi ne bilo avtodestruktivno. Ne le za Slovenijo. Ampak tudi za njih.

Zanka je v tem, da se jim bo tovrstna lobotomizacija obrestovala samo kratkoročno. Obrestovala se jim je od osamosvojitve do danes. In morda se bo obrestovala še nekaj časa. Toda kljub temu, da jim je zgodovinska pozaba tlakovala pot do njihove politične moči, jim bo ta ista zgodovinska pozaba odžagala vejo, na kateri sedijo.

Svetu vlada pamet, ne denar

Tisti, ki vladajo, namreč niso podizobraženi. Ampak nadizobraženi. Temu na Zahodu služijo privatne šole. Proizvajanju izobražene elite, ki vlada. Ker danes v nasprotju s splošno sprejetim mnenjem svetu ne vlada denar. Ampak pamet. Kar so pokazali odgovori velikega dela mladih ob 7. maju, je bila podizobraženost. Ne le vrednostna dezorientacija. Ampak nepoznavanje osnovnih dejstev. 

Tistim, ki so prišli do politične moči z rušenjem socializma — torej desnici in emigraciji — to neznanje sicer ustreza. Trenutno. Toda narod, ki ne pozna zgodovine, še posebej ne lastne zgodovine, je pač objektivno uvrščen tja, kamor so uvrščeni vsi podizobraženi. Med vladane. Med podrejene. Med obvladane. To pa ni vir moči. Ampak vir nemoči. Skratka, še en dokaz slovenski neoneokolonialne pozicije.