Partizani so zmagali, a revolucija še traja
- V primerjavi s petkovo civilno, dolgočasno ljubko in prismojeno prireditvijo v Križankah je bila sobotna na TR militantna.
- Priložnosti primerno, ne? Saj je tudi včerajšnji Dnevnik izšel z naslovom Smrt fašizmu, svoboda narodu.
- Politični establišment je ob 70-letnici zmage dokazal, da ne zna preseči partijske slavilnosti iz obdobja ancien režima.
- Iz naftalina so privlekli Kučana z govorom, primernim za leto 1975 — updatal ga je kvečjemu s “spravo […] zaradi otrok”.
- Vrednostno ni šlo drugače, kot da poudarjajo jasnovidne zasluge OF in KPS na eni strani in zgodovinsko zmoto RKC na drugi.
- V dokumentarcu na big screenih so več grdega povedali o RKC kot pa o nacistih in fašistih. Toliko o vojni in spravi po 70 letih.
- Zakaj oblast zadeve zaostruje? Ne da jim nihče nič noče — ampak kaj jim pa kdo more? Po mojem to delajo samo zato, ker lahko.
- Objestnost se jim splača: na Slovence kremenite migajoči starci jim voljno sledijo, celo mladi se identificirajo z novo pravovernostjo.
- Z vsako proslavo, vsakim govorom, vsako obletnico je zmaga levice na naslednjih volitvah zanesljivejša.
- Vseeno je, kaj dela oblast. Glavno, da je antiklerikalna in propartizanska. Desnica in RKC naj se zbudita.
- Glasbeno je proslava sledila partizanskim greatest hitom. Moški pevski zbor je nova harmonika in fenderca v enem. Hej, brigade je naš Satisfaction.

Frontman Zaklonišča prepeva je imel kratek politični govor, nekaj v tem stilu: “Katera zastava nas je osvobodila? Bela ali rdeča?” In so užgali Bandiero rosso. — [Fotografija: Marko Crnkovič.]
Študija nravi in običajev
Ni boljšega kot v množici študirati obraze in izraze — še posebej na takih prireditvah. Toda včeraj sem se počutil kot na Marsu. Zakaj ljudje vstanejo, ko zbor zapoje Slovence kremenite? A je to kakšna neformalna himna? To se mi je zdelo približno tako bizarno kot tisto 5. maja 1980, ko je bila na gimnaziji komemoracija za Tita in so vsi peli “druže Tito, mi ti se kunêmo”, jaz pa sem si razbijal glavo, zakaj hudiča tako pojejo, če se vendar reče “kúnemo”.
Nekatere stvari je mogoče predvideti. Ko so recimo pozdravljali častne goste, je Pahor dobil nič več kot vljuden aplavz, Kučan v primerjavi z njim tako rekoč huronskega, skoraj enakega kot Kučan Stanovnik, Turnšek pa dokaj mlačnega.
Pop: partizani, politika, patetika
Ker sem bil kljub vsemu dobre volje, sem o proslavi v nadaljevanju raje razmišljal v pop kontekstu kot pa v političnem.
Skratka:
Da ne slišim več pripomb na Modrijane. S kakšno pravico se ljudje zgražajo nad enim redkih primerkov prave, popularne mainstream pop glasbe, kar je premoremo? Še več! Ne zgražajo se toliko nad bendom — ki je seveda res obupen —, ampak nad tistimi, ki Modrijane poslušajo: še posebej nad mladino, češ, kakšna je ta generacija, ki posluša isto muziko kot starši, namesto da bi se upirali in furali nekaj čisto svojega.
To sem pomislil včeraj popoldan, ko se je s Trga Republike do Vesolja razlegalo pametovanje nekega raperja — ki ga (my bad) nisem prepoznal po glasu in tekstu. Veter je prinašal raztrgane besede o domobrancih, partizanih, izdajalcih, fašistih — “vedno več jih je” —, Titu itd.
Ne računajte na nas
Pomislil sem, hej, pa ti mulci so ravno tako sleazy konstruktivneži in poštempljani salonski uporniki kot nekoč Đorđe Balašević z Računajte na nas, najbolj gnusnim komadom v zgodovini jugoslovanske pop glasbe: “sumnjaju neki da nosi nas pogrešan tok / jer slušamo ploče i sviramo rok / a negde u nama je bitaka plam / i kažem vam šta dobro znam / računajte na nas”.
To je bilo najbolj všeč mladim aktivistom, angažiranim v ZSMS, pretendentom za Zvezo komunistov. Da si ne bi kdo kaj mislil. Mi smo fajn, mi smo na liniji, čeprav poslušamo Bay City Rollerse, a ne.
Kurjo polt sem dobil vedno, ko sem slišal Računajte na nas.
Ni minilo petnajst minut, ko sem se potrudil na Trg Republike, da priusluhnem od blizu. Z Erjavčeve sem se moral med Cankarjem in NLB prebiti skozi poljsko kuhinjo ter mize in klopi, do zadnjega zasedene s proletarci, ki so prišli proslavljat dan zmage ob pivu in čevapčičih na eminentni, pravkar prenovljeni, sicer totalno useless trg v najstrožjem centru Ljubljane. Fak, sem si mislil, pojdite na Rožnik ali v Mostec, tam je več tega vašega komunističnega pedigreja.
Na odru pa so že igrali Zaklonišče prepeva. In kaj so igrali? Take a wild guess: Računajte na nas od Balaševića! Staro in mlado je poplesavalo in mahalo z velikimi in majhnimi zastavami — slovenskimi in bivšimi slovenskimi.
Pred naslednjim komadom je imel frontman kratek politični govor, nekaj v tem stilu: “Domobrance opravičujejo, besedo partizan pa izgovarjajo potihem. Katera zastava nas je osvobodila? Bela ali rdeča?”
In so užgali Bandiero rosso, kaj pa drugega.
Smo se za to borili?
So se za to Pankrti borili? So se zato punkerji borili? (Mogoče pa. Vsak drugi paglavec, ki je šel kdaj v 70./80. mimo Most ali Šentvida, se ima na račun punka za osamosvojitelja.) In ne samo to: so se za to borili Buldožerji? So se za to borili Laibachi? Je za to umrl Tomaž Hostnik? Je za to obstajal slovenski pop, da bi od 60. do 80. jezili starše in establišment, po osamosvojitvi pa bi ga skomercializirali in dali na polico, ker država kliče k resnejšim zadevam? Je za to obstajal pop, da bi ga v tej antiklerikalni in protidesničarski histeriji pokopali in sodelovali z oblastjo?
Smo za to poslušali ireverentne bende, da bodo današnji levičarski muzkontarji in tako imenovana alter scena (vključno z raperji) državotvorni na državnih proslavah? Da bodo imeli pametno mnenje o partizanih in domobrancih? Da bodo imeli identično mnenje o partizanih in domobrancih kot večina (levičarskih) politikov? Da bodo imeli identično mnenje kot babica iz Šiške, ki je v mladih letih povohala Adamič-Privškov pop, na stara leta pa se ji je strgalo in džuska na Bandiero rosso s komunistično zastavo v roki?
So za to umrli Brian Jones, Jimi Hendrix, Janis Joplin, Jim Morrison — da ne omenjam naprej — da bodo v neki zakotni zavezniški državici 70 let po zmagi…
Mah, bodi dovolj. Jezen sem. Razočaran.

Z Erjavčeve sem se moral med Cankarjem in NLB prebiti skozi poljsko kuhinjo ter mize in klopi, do zadnjega zasedene s proletarci. — [Fotografija: Marko Crnkovič.]