Fokuspokusova VE Day vikend bralna značka (9.5.--10.5.)

Najbolj čudna bitka 2. svetovne vojne: Kako so se Američani in Nemci borili na isti strani — The Daily Beast.

Najbolj nenavadno na Zadnji bitki, knjigi Stephena Hardinga, resnično neverjetni zgodbi iz 2. svetovne vojne, je to, da še nikoli ni bila povedana v angleščini in da po njej še ni bil posnet holivudski blockbuster. Steven Spielberg, kako ti je ušla ta zgodba? Skratka: pet dni po Hitlerjevem samomoru je enota ameriških vojakov, francoskih ujetnikov in — da! — nemških vojakov branila avstrijski grad (Itter, na Tirolskem) pred SS divizijo. To je bil edini primer v 2. svetovni vojni, da so se Američani in Nemci borili na isti strani.

Ne pozabite, da je Sovjetska zveza rešila svet pred Hitlerjem — The Washington Post.

Po prevladujočih predstavah Zahodnjakov — zlasti Američanov — je bila 2. svetovna vojna konflikt, v katerem smo zmagali. Bíla se je obalah Normandije in Iwo Jime in med ruševinami osvobojenih francoskih mest, končala pa se je s sepia fotografijami veselja in ljubezni na ulicah New Yorka. To je bila zmaga neuklonljivosti generala Dwighta D. Eisenhowerja, moralne vztrajnosti britanskega ministra Winstona CHurchilla in strašne moči atomske bombe. Toda ta zgodba je dramatično drugačna v Rusiji, kjer 2. svetovni vojni pravijo Velika domovinska vojna in se je popolnoma drugače spominjajo.

Nemški vojni otroci 70 let pozneje iščejo očete vojake — Associated Press.

Ko je bil Paul Schmitz majhen deček, ni nikoli razumel, zakaj ga drugi stroci v njegovi nemški vasici zmerjajo z jenkijem in tepejo. Spoznal je zakaj, ko je postal najstnik: njegov oče je bil amriški vojak, ki je imel v zadnjih dneh 2. svetovne vojne romanco z njegovo mamo. Schmitz se je rodil pet mesecev po VE Dayu, ko so zavezniki porazili nacistično Nemčijo ta petek pred 70 leti.  To je bil začetek življenja outsiderja, obremenjenega s strahom, diskriminacijo in osamljenostjo. Schmitz je eden od vsaj 250.000 otrok nemških mater, ki so med kolapsom Tretjega Reicha zanosile z zavezniškimi vojaki iz Amerike, Britanije, Francije in Sovjetske zveze. Veliko teh otrok se je zdaj podalo na iskanje izgubljenih očetov.

Povolilna Britanija: Razdruženo kraljestvo — The New York Times.

Ena najbolj benignih predvolilnih kampanj, kar jih pomnimo, je Britaniji prinesla volilni rezultat, ki so ga le redki pričakovali — in ki bi jo lahko spremenil tako navznoter kot navzven. Lahko da bo spremenil njene meje. In že zdaj zastavlja vprašanja o prihodnosti Evropske unije. Glede na neverjetni uspeh Škotske nacionalne stranke si je mogoče predstavljati, da so to bile zadnje volitve Združenega kraljestva. Gledenna obljube Konservativcev, da bodo omogočili referendum o članstvu v EU, pa je možno tudi, da so to bile zadnje volitve v Britaniji kot članici Unije.

Kako je PTS postal problem daleč od bojišč — Vanity Fair.

Prvič sem doživel to, za kar zdaj vem, da je bil posttravmatski stres, na postaji podzemne v New Yorku, kjer živim. Bilo je dva meseca po vrnitvi iz Afganistana, kjer sem pisal profil Ahmeda Šaha Masuda in doživel protinapad Talibanov na frontni črti, ki jo je malo pred tem zavzel. Eno uro dolg raketni ogenj smo preživeli tako, da smo se v jarkih zvili v klobčič — in upali. Še nekaj dni sem bil zmeden, kot da sem preživel konec sveta. Ko sem prišel domov, o tem nekaj mesecev nisem razmišljal. Dokler se nisem znašel na postaji podzemne, kjer sem hotel na C vlak v mesto. Kar naenkrat sem se s hrbtom naslanjal na kovinski drog in razmišljal o tem, da bom zagotovo umrl. Na peronu je bilo preveč ljudi, vlaki so prihajali na postajo prehitro, luči so bile presvetle, svet je bil prehrupen. Ni mi bilo jasno, kaj je narobe, toda bilo me je bistveno bolj strah kot v Afganistanu.

Greh plač — The Economist.

Po trditvah politikov iz bogatega sveta ima ekonomija novega negativca. Modnega zlikovca zadnjih sedmih let — nemoralnega bankirja, ki preslepljuje nebogljene regulatorje — je izpodrinil klasični šef, ki z bedno plačo sesuva v prah upanje poštenih delavcev. V Ameriki so delavci v profitabilni, toda podplačani prehrambeni industriji demonstrirali za višje plače in več sindikalnih pravic. Hillary Clinton je skritizirala direktorje, ki zaslužijo tudi po 300-krat več kot povrečen delavec in obljubila, da bo v kampanji zagovarjala “vsakdanje Američane”. Ed Miliband, vodja opozicijskih Laburistov, je v Britaniji povedal volilcem, da bo kaznoval “predatorske” kapitaliste, ki izkoriščajo podplačane. Njegov rival David Cameron je izjavil, da so Konservativci tisti, ki so “stranka delovnih ljudi”. Šinzo Abe prisega, da bo dvignil plače in se dobrika ali grozi japonskim direktorjem, da bi izpolnili njegovo obljubo.

Kje bi bili Kardashianovi brez Kris Jenner? — The New York Times.

Kris Jenner se počasi spušča po dvojnem zavitem stopnišču svoje hiše v Hidden Hillsu, Kalifornija, kot kakšna grande dame ali Elisabeth Taylor v reklami za parfum white diamonds, ampak od glave do pet oblečena v črno: Balmainov blazer, Rag & Bone jeans, Chanelovi gležnarji. Ko pride v foyer, poljubi na obe lici bivšega člana ’N Sync Lancea Bassa, potem pa pozdravi Toma, ki je… Bassov asistent? Producent? Tam so vsi asistenti ali producenti. Karkoli že je Tom, v resnici mu je ime Bob, popravi Kris. Ona se nasmehne in pojasni, da sta to v bistvu isti imeni. Asistent produkcije s sterilnimi prevlekami na čevljih jim razdeli mikrofone, ljudje pa se ozvočijo skozi ovratnike srajc. Kris jih povabi v kuhinjo na kavne kolačke.