Prekariat pri petdesetih plus: pozabite na novo službo
Od sprejetja pokojninske reforme 2013 strokovnjaki opozarjajo, da ni dolgoročno vzdržna in da bodo potrebne spremembe. Država je te namige sprejemala z rahlim nasmeškom, češ, kaj pa vi veste.
Toda že nekaj časa zaznavamo posredna, sprva sramežljiva, zdaj pa že kar jasna in konkretna sporočila, da bo reforma res potrebna.
Osnovna usmeritev, ki smo jo slišali nedavno, je, da bo treba delati dlje — tja do 67. leta. Čeprav se kot populacija v resnici staramo, smo telesno in umsko bolj vitalni kot generacije pred nami, zato lahko delamo več in dlje. Otrok imamo manj, za preživetje na stara leta nanje ne moremo računati.
Ad acta
Toda ob tem država ne pomisli, da zaposlovalci oz. podjetja razmišljajo diametralno nasprotno.
Delodajalci si ne želijo starejših delavcev. Starejših zaposlenih ne cenijo. Odrivajo jih v kot. Če se le dá, jih brcajo iz služb. V podpis jim ponujajo žaljive pogodbe, ki niso vredne njihovega minulega dela in izkušenj, brez spoštovanja idej, novosti in dosežkov, ki so jih ti ljudje vložili v razvoj podjetja.
Delodajalci se s starejšimi sploh ne ukvarjajo. Nehajo jih izobraževati. Niso več del aktivnih projektnih timov. Nihče jih nič ne vpraša. V službi vegetirajo, hibernirajo. Podjetja v resnici sploh nimajo programov umeščanja starejših sodelavcev v delovni proces. Za kadrovike in menedžerje je to samo dodatno delo.
Zato pa tudi ni ustreznega prenosa znanja in izkušenj med generacijami. Starejše odrivajo v vogalne pisarne, čim dlje od mladih in aktivnih, ter grdo in podlo razmišljajo, kako bi se jih znebili. Ljudje, ki imajo le še nekaj let do penzije, obravnavajo diskriminatorno, človeka nevredno, pogosto pravno sporno. Včasih doživljajo celo mobing.
Poteptano, izpuhtelo, nezaposljivo
Če ste stari čez petdeset let in imate to smolo, da ste izgubili službo, pozabite na novo. Še deset ali dobrih deset let imate do upokojitve, pa ste v resnici nezaposljivi. Družba vas je označila za nesposobnega, nevrednega. Poteptala je vašo tridesetletno kariero. Izničila je vse, kar ste v poslu ustvarili. Postali ste nič.
V poden vas običajno zabije kar vaš aktualni šef — pogosto zaradi skritih, a čisto osebnih razlogov. Dovolj je en sam človek, ki se je po naključju — ali po politični direktivi — znašel na vaši poslovni poti. Desetletja ste delali, zdaj pa on odloča o vašem prihodnjem življenju. Odloča o tem, ali boste jutri na Zavodu za zaposlovanje. Odloča o višini vaše pokojnine. Kje je tu logika? Kje je pravica?
So pa tudi drugačni šefi. Recimo takšni, ki niti ne vedo, kaj točno delate, niti vas dobro ne poznajo in niso v stanju povedati, zakaj vas pravzaprav mečejo ven.
Največkrat nimate denarja, da bi si pomagali z dobrim odvetnikom, ki obvlada v nulo delovnopravno zakonodajo in pripadajoče hakeljce, in proti delodajalcu in takšnim šefom sprožili ustrezne postopke. Lahko si pomagate kvečjemu tako, da ustanovite podjetje ali s. p. — če seveda imate srečo, da ste v taki panogi in da je vstop na trg sploh smiseln glede na vaše kompetence.
Tako si država predstavlja, da bomo delali dlje. Da bo podatek o brezposelnih statistično ugodnejši. Pa kdo ima tu koga za norca?
Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v petek, 8. maja, na avtoričini spletni strani KaKa — Kako komuniciramo? pod naslovom Koga ima ta država za norca?. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorico.
