Dan zmage pod cvetočimi kostanji -- ker Kučan
Ali imajo slovenski časopisi še vedno to navado, da bralcem čestitajo za kak pomemben ali popularen praznik s kičasto simbolično, no-news fotografijo na prvi strani in sentimentalnim tekstičem? Ne vem, ne berem tiska.
No, to. Namesto tega je bolj smiselno na dan zmage državljanom razložiti par stvari.
Pomlad je
Deveti maj kot dan zmage nad nacizmom in fašizmom je sporen za tiste, ki so prepričani, da so partizanski princi na belih konjih, ki so tega dne leta 1945 prijezdili v Ljubljano kot osvoboditelji, že prej uzurpirali vojno proti okupatorju, pobili poražence in brez pravega mandata prevzeli oblast za celih nekaj desetletij.
To je dobro vedeti, ni pa bistveno za praznik. Kar je bilo, je bilo. Nihče pri zdravi pameti — četudi s hipertrofiranim zgodovinskim spominom in etičnim čutom — ne bo hodil danes po Ljubljani in razmišljal o rovu Barbara in o Kočevskem Rogu. Saj nismo 1. novembra. Dol z ekstremisti. Pomlad je. Kmalu bo poletje. Toplo je. Kostanji cvetijo.
Kučan? Pa kaj?
Mnogim tudi ni všeč, da bo govornik na današnji proslavi Milan Kučan, nekdanji predsednik ZSMS, član sekretariata ZKS, sekretar SZDL, predsednik Skupščine SRS, član CK ZKJ, predsednik CK ZKS, predsednik predsedstva SRS ter prvi in dvakratni predsednik RS.
Tudi meni to ni všeč — pa kaj? Nekako mi je uspelo, da sem se prepričal, da je Kučan maskota, ki adekvatno simbolizira današnje Slovence za priložnostni praznik. Slovenija ima svoje male politične in socialne bizarnosti. Če ni hujšega, kot da ima en simpatično dolgočasen in irelevanten komunistični stari prdec z zaslugami ali brez govor na trgu slovenske zgodovine.
Kdo bi pa po vašem/našem moral govoriti? S kom bi pa bili zadovoljni? Kdo pa bo govornik, če ne Kučan?
Ker Kučan.
Mem, vic
Kučan ali nasplošno stari komunisti so postali en tak mem, družbenopolitična urbana legenda, neslan avtohton vic o neizbrisanem slovenskem Mujotu pa Hasotu brez poante in dramaturgije, neobvezna konverzacijska tema obrekljivih slojev. (To pa so pri nas vsi. Cela Slovenija.)
Zato pa tem bolj smešno izpadejo taki teksti. Zato pa tem bolj smešno izpade nakladanje o Murglah kot politični lokaciji, lokaciji, lokaciji. Kučana ne znajo vzeti z brezbrižnostjo, dobro voljo in spomladanskim hedonizmom. Ne moreš na Kučanu graditi kolumnistične kariere, no. Kaj šele politične. Ali politične strategije.
Da je stara garda s Kučanom na čelu postala neobvezna folklora, s katero se ljudje vseh baž še danes radi trapimo, je verjetno najhuje, kar se je bivšim komunistom v tranziciji lahko zgodilo. S tem smo jih lustrirali. Po slovensko, sicer — ampak kaj pa ste hoteli in pričakovali?
Je suis Kučan
Vsi smo Kučanovi, Kučana ne damo. Je suis Kučan. I scream, you scream, we all scream for Kučan icecream za 2,50€ per kepica pri Zvezdi. Kučan je Slovenija: spominsko zmedena, napol pokesana in večno nezadovoljna država s sumljivo preteklostjo in prihodnostjo, ki se dela, da je vse super — in se sprehaja pod cvetočimi kostanji.
Ne, ni vse super. Pravzaprav je vse precej zanič. Seveda pa to ne pomeni, da se na dan zmage ne moreva sprehajati pod cvetočimi kostanji in biti dobre volje, da sva tu, čeprav naju čez tisoč let ne bo in se bo drug mlad par sprehajal pod cvetočimi kostanji.
To je poanta 9. maja.
