Za novo družbeno pogodbo in popravljeno razmerje med kapitalom in delom

Stagnacija (povprečnih) plač je problem, ker so zaposleni potrošniki. Če jim ne rastejo plače, tudi povpraševanje (in BDP) ne moreta. Razen če se zaposleni z nizkimi plačami divje zadolžujejo — kar je bil eden od vzrokov finančne krize v ZDA.

The Economist je pripravil zelo dober in uravnotežen članek o tem, zakaj plače stagnirajo in kako jih dvigniti, ne da bi prizadeli zaposlenost.

Zakaj plače stagnirajo

Tudi sam sem o stagnaciji plač že večkrat pisal. Glavni razlogi so:

• zmanjševanje moči sindikatov;
• pospešena substitucija dela s stroji;
• globalizacija, ki je zmanjšala povpraševanje po srednje plačanih zaposlenih v razvitih državah;
• večja fleksibilnost trga dela (mini jobs, posredovalnice dela, fleksibilne pogodbe itd.).

Economist ugotavlja, da je treba rast plač povečati. Toda problem je, kako to narediti, ne da bi zmanjšali zaposlenost. Narobe bi bilo povsem ukiniti fleksibilnost dela, saj ta pomaga predvsem tistim z nižjimi dohodki ali pokojnino, da si izboljšajo dohodke.

Kako dvigniti plače

V najnovejših študijah se je izkazalo, da dvig minimalne plače rešuje samo problem najnižjih plač, hkrati pa podjetjem povečuje stroške — čeprav ne zmanjšuje zaposlenosti. Ključno vprašanje je torej, kako zaposlenim povečati prihodke, ki jim ostanejo po davkih.

Eden od načinov je dvig splošne olajšave. Toda ker to velja za vse zaposlene, se strošek za državo — kot izpad fiskalnih prihodkov — s tem poveča. Boljši način je tako imenovani davčni kredit na dohodek (earned income tax credit), ki zaposlenim v določeni kategoriji prinese še dodaten transfer države k prejeti plači.

Toda ta sredstva, ki jih država dodatno namenja zaposlenim z nizkimi plačami (olajšava, davčni kredit) mora pobrati z davki iz drugih virov. To pa problema ne rešuje, temveč ga v prvem koraku samo prelaga z delodajalcev na državo, v drugem koraku pa ga preloži spet nazaj na gospodinjstva kot potrošnike ali lastnike nepremičnin.

Višja plača ni samo več denarja

Dejstvo je, da je v razvitih državah v zadnjih 30 letih delež dela v razdelitvi BDP upadel za 5% do 8% in da se je za prav toliko povečal dohodek lastnikov kapitala v obliki višjih dobičkov.

Dejstvo je, da se bo kapital moral odpovedati delu povečanih dohodkov in jih deliti z zaposlenimi.

Najbolj naraven način, da pride do tega, so višje plače — in ne pomoč države kot posrednika. Višje plače prispevajo tudi k večjemu zadovoljstvu zaposlenih in s tem k uspehu podjetij, spodbujajo pa tudi večje povpraševanje in gospodarsko rast.

Višje plače so višja blaginja, zmanjševanje neenakosti, družbena kohezija in stabilnost. To pa pomeni tudi manj kriminala in s tem nižje stroške države za policijo in zapore.

Nova družbena pogodba

Vem, da se iz ust ekonomista to sliši heretično, toda potrebna je nova družbena pogodba, ki bi spremenila razmerje med kapitalom in delom. Potrebujemo izgubljeno socialno in ekonomsko stabilnost, kakršno so v razvitih državah že imeli do sredine 70. let.

Opozarjam, da zgoraj napisano ne velja nujno za Slovenijo. Pri nas je razmerje med kapitalom in delom precej bolj v prid delu: neenakost je zelo nizka, trg dela je še vedno izjemno neprožen, pogodbe o delu pa vsebujejo postavke (dodatke), ki jih ne poznajo skoraj nikjer drugje več.

Več o Sloveniji sicer prihodnjič.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v torek, 5. maja 2015, na avtorjevi spletni strani Damijan blog pod naslovom Problem nizkih plač in kako jih popraviti. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.