Bernanke vs. WSJ: manjkajo fiskalna politika in vlaganja v infrastrukturo

Že takoj v drugem postu o sekularni stagnaciji se je na svojem blogu na Brookingsu zapletel v debato z Larryjem Summersom in Paulom Krugmanom. Napadel je nemški trgovinski merkantilizem kot vzrok evrske krize — toda na zelo akademski, ali če hočete, gosposki način.

WSJ vs. Fed

Enako gosposki je njegov odgovor na uvodnik Wall Street Journala (WSJ), ki je prejšnji teden Fed obtožil, da je kriv za počasno rast.

WSJ je kot skrajno konzervativni oziroma desničarski zastopnik interesov kapitala že od izbruha finančne krize napovedoval izbruh hiperinflacije zaradi ekspanzivne monetarne politike — kar pa se ni in ni zgodilo.

Tako je WSJ tudi zdaj izkoristil nizko rast v prvem četrtletju 2015 kot povod za komentar, da je Fed preveč optimističen v gospodarskih napovedih in da ekspanzivna monetarna politika očitno ne daje željenih rezultatov. Zato je treba z njo prekiniti.

No, Bernanke je odgovoril, da napovedovanje očitno ni lahka zadeva — kar pa WSJ zelo dobro ve, saj že od leta 2006 napoveduje izbruh inflacije. Bodite pozorni na besednjak: Bernanke sploh ne pove, da napovedanega izbruha inflacije ni bilo, vendar je njegov sarkazem očiten.

“Pisci WSJ nesebično opažajo, da ‘ekonomske napovedi niso lahke’. Oni že vedo, saj Journal napoveduje izbruh inflacije in kolaps dolarja že najmanj od leta 2006, ko se je FOMC [Federal Open Market Committee] odločil, da ne bo dvignil zveznih obrestnih mer nad 5¼%.”

Lekcija za WSJ

V nadaljevanju pa dá Bernanke WSJ lekcijo o doseganju ciljev Feda. Fedov sekundarni cilj (poleg ravni cen) ni gospodarska rast, temveč zaposlenost. In glede tega je bil Fed po Bernankejevem mnenju zelo uspešen, saj je močno znižal brezposelnost — bolj kot vse ostale industrijske države.

Problem pa je, da Fed ne more vplivati na rast produktivnosti. Ta je bila prenizka in je vzrok ne dovolj hitre rasti BDP. Produktivnost se namreč določa s strukturo gospodarstva oz. z naložbami podjetij v ustrezne kapacitete in države v ustrezno infrastrukturo.

Twist

Tukaj pa Bernanke — poglejte ta twist! — pritegne WSJ, da monetarna politika ni splošno zdravilo in da je v likvidnostni pasti manj učinkovita. Toda pravilen sklep ni, da je zato treba zaustaviti monetarno politiko, temveč angažirati tudi druge politike za spodbujanje gospodarske rasti. In Bernanke seveda pravilno navede, da bi morala tudi fiskalna politika in politika vlaganja v infrastrukturo tukaj narediti svoj del posla. Predvsem vlaganja v infrastrukturo so po Bernankejevem mnenju pomembna, ker na kratki rok spodbujajo rast in ustvarjajo delovna mesta, na dolgi rok pa spodbujajo rast produktivnosti celotnega gospodarstva.

K. O.

Brrrr, predstavljajte si reakcijo WSJ, ko so dobili ta knock-out. Borili so se proti monetarni politiki, Bernanke pa jim pripelje v zgodbo nekaj, kar absolutno žali njihovo ideološko prepričanje. Fiskalna politika in vlaganja v infrastrukturo so za WSJ in druge skrajno konzervativne medije (tudi njihovega slovenskega klona) namreč absolutni no-go.

To pomeni večje izdatke za državo, večji absolutni dolg na srednji rok in potencialno — ampak res samo potencialno — morda tudi višje davke. Konzervativcem namreč pamet in ideologija ne neseta tako daleč, da bi videli, da večja vlaganja v infrastrukturo zaradi multiplikativnega učinka (približno 3€ višji BDP na vsak vložen evro) prinesejo višji BDP in s tem nižji relativni dolg (kot procent BDP). In da hkrati ob novih delovnih mestih javna infrastruktura povečuje produktivnost zasebnih podjetij, ki to javno infrastrukturo uporabljajo pri poslovanju.

Seveda pa je Bernanke to zgornje povedal na precej bolj akademski oziroma gosposki način:

“WSJ nas prepričuje, da bi monetarno politiko morali prenehati uporabljati, saj ni ozdravila naših ekonomskih težav. Strinjam se, da monetarna politika ni zdravilo, in to sem kot predsednik Feda tudi večkrat povedal. Kadar so kratkoročne obresti blizu ničli, monetarna politika ni tako učinkovita ali predvidljiva kot sicer. Toda iz tega ne sledi, da bi morali prenehati uporabljati monetarno politiko, temveč sledi to, da bi morali uporabljati tudi druga orodja. Od WSJ pričakujem, da nas bo prepričal v dobro strukturiran program razvoja javne instrastrukture, ki bi z ustvarjanjem delovnih mest pospešil kratkoročno rast, s povečevanjem produktivnosti gospodarstva pa dolgoročno. Ni se nam treba odpovedati monetarni politiki. Zadnjih nekaj let je bila med ekonomskimi politikami edino, na kar smo se lahko zanesli. Iščimo raje ravnotežje med monetarno politiko in politikami, ki spodbujajo rast, vključno s fiskalno.”

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v nedeljo, 3. maja 2015, na avtorjevi spletni strani Damijan blog pod naslovom Ben Bernanke proti Wall Street Journalu: manjkata tudi fiskalna politika in vlaganja v infrastrukturo. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.