P. R. A. S. I. C. E.
Ker pa na spodobnost — vsaj pri pisanju — ne dam veliko, bom začela drugače.
Skratka: ženske so prasice. Evo, ne morem drugače in lepše povedati. P.R.A.S.I.C.E.!
Če kdo kritizira, so to ženske
Blog pišem malo manj kot leto dni in ugotavljam, da če me kdo kritizira, me kritizirajo ženske. Pa ne konstruktivno, da ne bo pomote. Kritizirajo me ženske, ki bi blog seveda zasule s pohvalami, lajki in čestitkami za razmišljanje, stil pisanja in oh in sploh in čokoladna torta — če bi bil podpisan moški.
Moja prva kolumna, v kateri sem se na kratko predstavila, napisala in opisala svoje projekte v trenutnem življenjskem obdobju, je nekatere ženske vrgla iz udobja foteljaške miselnosti. Ena med njimi je šla tako celo tako daleč, da si je drznila reči, da z omenjanjem kunilingusa iščem pozornost.
Ohoho, gospodična ali gospa, ali bi mogoče raje videli, da bi napisala “lizanje ženskega spolnega organa”?
Z lahkoto! Všeč mi je, kadar mi moški liže spolni organ. Niti sama se ne bi branila lizati ženskega spolnega organa.
Ampak tej in podobnim ženskam ne bi posvečala preveč pozornosti. Vseeno pa se zahvaljujem vsem za lepe besede.
Kaj v bistvu hočem povedati
V prvi kolumni sem se torej na kratko predstavila. Predstavila sem projekt iskanja moškega, temu pa bo sledilo še nekaj drugih projektov, ki me frustrirajo.
Čemu toliko zahtev pri moškemu?
Ko sem opisovala zahteve, ki jih imam glede moških lastnosti, proporcev in drugih kategorij, sem imela v mislih spletne portale, kjer si mi samski iščemo partnerja.
In se mi zdi logično — če že v realnem življenju pobiram ne samo poročene, temveč tudi neizobražene, majhne, neližoče… —, da si lahko vsaj na spletu privoščim, da sem zahtevna ženska, ki ve kaj hoče.
Je pa seveda res, da jih že samo po kriteriju izobrazbe večina odpade. Pa da ne bi kdo mislil, da sem snob. Manjka mi diploma iz filozofije, tako da sem tudi sama samo gimnazijski maturant.
Izkušnje na netu pač kažejo, da je večina moških z manj kot višješolsko izobrazbo napol pismenih. In to pri meni ne pije vode. Žal.
Zakaj bi se spreminjala
Naslednje vprašanje pa je, zakaj bi se še naprej spreminjala, ko enkrat najdem moškega?
On me je namreč vzljubil takšno, kakršna sem, kajne. Vzljubil je mene z desetimi odvečnimi kilogrami, mene s premalo mišicami, mene brez diplome iz filozofije. Če me res hoče takšno, me ne bo hotel drugačne.
Tretje vprašanje je torej, zakaj ne bi vseh stvari na sebi spremenila že prej, preden si najdem moškega? Mogoče bi si vsa natrenirana in s službo — pravijo, da bi jo z diplomo prej dobila —, lažje našla tudi sebi primernega partnerja. Mogoče res. Ker pa sem dokaj len človek, ki rad išče izgovore, bo verjetno ostalo pri tem. Pri prestavljanju na potem.
Čeprav sem danes polna ustvarjalne energije — tako fizične kot duhovne. Mogoče bo moja naslednja kolumna temu primerno poduhovljena. Mogoče pa tudi ne. Mogoče bom napisala kaj več o tisti drugi energiji, ki me danes preveva. O tisti, ki bo povod za hujšanje, diplomo, obisk fitnesa — ali pa samo za en odličen seks.
