Ferguson/Baltimore: Gnev geta in pepel ameriškega sna

Don’t push me ’cause I’m close to the edge / I’m trying not to lose my head

Tako je rapal Grand Master Flash že v 80. letih — časovno torej nekje na sredini med Selmo, Alabama, ter Fergusonom in Baltimorom. Kar se je po Selmi in Martinu Luthru Kingu zdelo kot dokončna osvoboditev Afroameričanov in konec njihove politične in državljanske degradacije in izolacije, pa se več kot 30 let po Messageu nagiba k državljanski vojni. Ker kaj pa je celotedenska policijska ura na požganih ulicah Baltimora, če ne vojno stanje?

Big thing

In pozor, celo najhujši gang sovražniki — Crips in Bloods — so zakopali sekiro in skupaj s še drugimi gangi v Baltimoru sestavljajo koalicijo proti policijskemu nasilju! To se ni zgodilo še nikoli.

Trenutno govorijo o miru, ampak še en po nedolžnem ustreljen črni prebivalec tega mesta ali kjerkoli v ZDA bo pomenil novo, še večjo eksplozijo nezadovoljstva in nekontoliranega nasilja. Ne samo v Baltimoru. Kaj se bo zgodilo, če se združijo gangi iz vseh ZDA in napovejo vojno “policijski državi”, kot jo imenujejo? Tega scenarija si nihče ne upa niti predstavljati.

Zaenkrat seveda nihče ne pričakuje “prave” vojne z strelnim orožjem, temveč gverilo in masovne nasilne proteste, v katerih bodo drugorazredni in ponižani izbruhali ves bes, bolečino in frustracije nad režimom, ki jih družbeno definira kot geto.

Čeprav je v ZDA že veliko črnih politikov in policijskih šefov in čeprav je sedanji predsednik Afroameričan, bistvo ostaja isto. Ameriki vlada Kapital.

But…

Obama je dovolj inteligenten in duhovit, da ne skriva, da ni on tisti, ki je zares in charge. Še najbolj na večerji Združenja dopisnikov iz Bele hiše (WHCA), ko ima tako rekoč svoj talk show. Ali v Daily Showu Jona Stewarta (“Jon, don’t go!”), ko je stoično priznal, da bi bilo njegovemu zvenečemu sloganu iz prve kampanje — “Yes we can!” — mogoče smotrno dodati še besedico “but”. OMG!

Kaj hoče das Kapital? Popolno deregulacijo finančnih trgov, čim nižje davčne obremenitve (“…če ne, bo naš HQ v Švici”) — in čim cenejšo delovno silo.

V začetku 70. let so se največje ameriške korporacije — stara industrija: tovarne avtomobilov, gospodinjskih aparatov, oblačil… — maščevale takrat še dobro organiziranim in močnim sindikatom z zapiranjem megalomanskih proizvodnih obratov v Bible Beltu južnih ZDA (“white trash”) in v tovarniških megalopolisih à la Pittsburg in Detroit.

Za Detroit vemo, kaj se dogaja. Mesto duhov in psov je v popolnem kolapsu. Ne vemo pa, kaj se dogaja v Bible Beltu in getih. Od tam ne poročata ne CNN ne Fox. Ker to ni Amerika ameriškega sna. Ampak že manj kot uro vožnje od mitskega Memphisa — kjer je blues še živ, Elvis pa mrtev — je na na podeželju Bible Belta nek drug svet. Food stamps & crystal meth Disneyland. Tam so bili včasih skoncentrirani veliki industrijski kompleksi, predvsem avtomobilske industrije. Ker je bila cena dela tam že takrat najnižja v ZDA. Ampak v Mehiki in Aziji je bila še mnogo nižja! Tako so Ford, GM in drugi šli in prepustili ameriški Jug in Detroit finančnemu in moralno-metamfetaminskemu kolapsu. In psom.

Kolaps

You’ll grow in the ghetto living second rate / And your eyes will sing a song of deep hate

Ampak v kolapsu so skoraj vsa delavska predmestja, predvsem pa geta. Najnižji zajamčeni urni dohodek v ZDA ta hip je 7,25$ na uro. Kar je manj kot leta 1970. Neupoštevajoč inflacijo! Halo? In če nimaš niti te sreče, da delaš za (preračunano) približno 6,50€, potem si odvisen od bonov za hrano in socialne podpore v višini kakih 200$.

In kje je zdaj ta znameniti ameriški sen? O njem sem poročal v okviru potopisa Revizija ameriškega sna že v začetku 90. let za Studio Ljubljana (zdaj Studio City). Večina odtujenih revnih Američanov (Indijanci, črnci, vse druge rase, reveži) pojma ameriškega sna ne ne priznava. Tako kot je bil jasen član Black Muslim bratovščine pred mojo kamero: “What American dream? All we black people of America see is an American nightmare!”

Bogati 1% se seveda ne pritožuje. American dream is alive and well, boy! Samo davke na capital gain je treba še zmanjšat.

Bodi Bieber/Kardashian klan

It’s like a jungle sometimes it makes it wonder / How I keep from going under

Današnjo ideologijo ameriškega sna masovno pumpajo mediji z reality in talent showi. Vsak lahko postane Justin Bieber (kdo bi to sploh hotel?) ali član Kardashian klana (ugh!) ali zmagovalec Big Brotherja. Vsak lahko tudi zadene na loteriji, priigra milijone v Las Vegasu, najde denar na cesti…

Če mu nič od tega ni dano, pa lahko še vedno stopi do bližnjega Wallmarta in kupi nekaj vojaških brzostrelk in 100 škatel municije — in gre na morilski pohod v šolo, ker se mu je zameril učitelj ali profesor. Ali sošolka, ki ga ni pogledala. In odpre ogenj. Posmrtna slava je zagotovljena. Vsak ima svoj dream.

Ferguson/Baltimore

Kaj se je torej zgodilo z ameriškim snom na primeru Ferguson in Baltimore?

Policaji — predvsem beli — pač mislijo, da so na pravi strani tega sna, črnci iz geta pa na nepravi. Za črnce je to nočna mora. In ker vedo, da je tveganje, da se srečanje s policijsko patruljo ne bo dobro končalo, zelo veliko, se nagonsko obnašajo, kot da so krivi. Tudi če niso. In zbežijo ali se upirajo — in padejo pod policijskimi streli.

Policisti imajo pripravljen odgovor: “Bil je temnopolt in sumljiv, nekaj je potegnil iz žepa, ustrašil sem se za svoje življenje in…” — Bang! Bang! Še ena deprivilegirana žrtev, ki izzove gnev v ameriških getih.

Najpogostejši način umiranja med Afroameričani, starimi od 15 do 34 let, je umor. Vsako leto je ubitih 8-9.000 Afroameričanov — res pa je, da jih 93% ubijejo drugi Afroameričani. Kar 40% od vseh 2,3 milijona ameriških zapornikov — kar je več, kot je vseh zapornikov drugje po svetu —, je Afroameričanov. Mladi Afroameričani imajo bistveno manj možnosti za pridobitev ustrezne izobrazbe kot njihovi beli vrstniki.

Varianta B? The ghetto thing!

But now your eyes sing the sad sad song / of how you lived so fast and died so young

Ferguson je začetek nekega novega nemirnega obdobja v ZDA. Zaradi eklatantnih kršitev človekovih pravic in neupravičene uporabe strelnega orožja — kar ljudje vedno pogosteje posnamejo z mobilnimi telefoni in objavijo v medijih — lahko hitro poči. Poči pa lahko kjerkoli, v kateremkoli rasno mešanem mestu. In ti poki bodo vedno glasnejši, če ne bo prišlo do spremenjenega odnosa policistov do getoiziranih. Včeraj Ferguson, danes Baltimore, jutri…?

Že zato, ker je Baltimore veliko mesto in ker frustracije z novimi krstami samo še naraščajo, je prišlo do velikega, nerazumnega stopnjevanja nasilja. Out of control! V getu se jim meša, ker očitno ne morejo več prenašati začaranega kroga nasilja. Policajem se meša, ker se počutijo ogroženi. Temperatura narašča — kot v filmu Spikea Leeja Do the right thing, ki je bil preroški. Tudi tam policaji pretiravajo z uporabo sile in zadavijo enega od glavnih junakov. In potem se vsem strga. In poči. In na koščke razfukajo in zažgejo italijansko pizzerijo, ker je njen lastnik poklical policaje, češ, tisti črnec ga ogroža.

Danes ne gre več za eno pizzerijo. Baltimore je skoraj milijonsko mesto. Kaj bo, ko se bo iskra upora preselila v večmilijonska mesta? V Washington, Chicago, LA, New York?

American dream je ta hip za preveliko na rob odrinjenih Američanov samo nightmare — pepel njihovih sanj o boljši prihodnosti. Znameniti I Have a Dream govor Martina Luthra Kinga je le še zgodovina. Kljub globokim upom, kljub črnemu predsedniku, kljub črnim policijskim šefom. Vsem njim, vsem ameriškim policajem, predvsem pa vsem nevidnim rokam Kapitala predlagam, da preberejo še enkrat vsaj ta del njegovega govora:

“I have a dream that one day this nation will rise up and live out the true meaning of its creed: ‘We hold these truths to be self-evident, that all men are created equal.’ […] And when this happens, and when we allow freedom ring, when we let it ring from every village and every hamlet, from every state and every city, we will be able to speed up that day when all of God’s children, black men and white men, Jews and Gentiles, Protestants and Catholics, will be able to join hands and sing in the words of the old Negro spiritual: ‘Free at last! Thank God Almighty, we are free at last!’”

Michael Brown, Eric Garner, Walter Lamer Scott, Freddie Gray… — free at last.