Alfa samci, roke gor!

Ženske si jih želimo, takšne in drugačne. Unikatna in zahtevna bitja smo, a brez njih vseeno ne moremo. Želimo si jih vseh različnih vrst, oblik in cenovnih razredov. Ko enega privlečemo domov, nas po nekaj dnevih, mesecih, letih ponovno zamika, da bi ga zamenjale za novega. Vsem družinskim zakonikom navkljub se večina nežne populacije še vedno strinja, da bi bile brez njih tudi najbolj zagrizene feministke izgubljene. Reprodukcija bi obstala. Naš ego bi bil strt. Po svetu bi vandrale vse izsušene z apatičnim pogledom in še več samopomilovanja.

Govorim o moških, kakopak

Imelo me je, da bi nadaljevala z metaforami, ki bi asocirale na čevlje, a ne želim poniževati nasprotnega spola. No, malce zbadanja ne škodi. Toda vzporednice so očitne: paleta stilov, kar zadeva vrste in oblike, pa dejstvo, da smo od enih in drugih odvisne, in nenazadnje — pa naj se sliši še tako kruto —, rade se jih tudi naveličamo.

Ponovno opozarjam, da moj namen ni vzbujanje negativnih čustev do moških, temveč nedolžno, objektivno opazovanje zunanjega sveta — in deljenje lastnega mnenja.

No, ja. Kadar so moški tema debatnega krožka najboljših prijateljic, dobi subjektivnost še posebne razsežnosti. A teh detajlov ne bom opisovala naglas, ker bi bila hitro obtožena sovražnega govora.

Moški niso (nujno) prasci

Ne odobravam stereotipa, da so moški prasci, ženske pa utelešenje svetih An, Marij in Jožéf. Pravzaprav je lahko celo obratno. Feministično obarvani nazori in tradicija pa trdijo drugače, saj žensko še vedno vidijo v vlogi nemočne žrtve. Moški je pač vedno kriv — pa če je prasec ali malo manj prasec.

Ženske smo dejansko nagnjene k tretiranju moških kot novih čevljev, atraktivnih torbic in poceni špargljev na tržnici. Ta naš strastni interes za moške obstaja v vsakem primeru — neglede na to, ali smo vezane ali samske, z družino ali brez.

Analiza

Svojo radovednost bomo spretno prikrivale z diskretnostjo, sramežljivostjo, zaprtostjo, dostojanstvom. V primerjavi z moško neposrednostjo, kar zadeva interes do (drugih) žensk, smo pravzaprav še mnogo hujše. Osebka moškega spola, ki se v nekem trenutku izpostavlja našemu kritičemu pogledu, namreč ne ocenjujemo samo po izbočenosti zadnjice, izklesanosti trupa ali pravilnosti obraznih potez. V glavi se nam kopičijo tudi drugi dejavniki, ki jih pozneje še potenciramo in analiziramo: Je odgovoren? Je sproščen? Bi bil dober očka? Se ozira za drugimi? Nosi prstan? Gleda nogomet? Je urejen? Ima mehke roke? Se zna izražati? Naštevala bi lahko v nedogled.

Kot je pač splošno znano: ženske smo in vedno bomo zahtevna, kritična bitja, marsikdaj tudi utelešenje kompliciranja.

Kaj pravzaprav iščemo?

Odgovoren mora biti, sproščen tudi. Zanimanje za njegovo sposobnost biti oče in razmnoževalno kvaliteto je sicer odvisno od našega statusa, a že zaradi nagona naši podzavesti ne uide niti ta ocena. Če nosi prstan in gleda za drugimi, odpade hitreje, kot si odpre šlic. Razen v primeru, seveda, če ženska išče še posebej drzno avanturo.

Glede nogometa… — naj kar hodi. Zagretih navijačev patriotov res ne maramo najbolj, si pa rade volje privoščimo ure zase, ko se zamotijo s tekmo in prijatelji. Urejen? Checked. Mehke roke tudi. Raskav glas, šarmanten slog in premišljena izbira besed pa nas tako ali tako uročijo.

Pa lahko to tudi najdemo?

Kljub nežnosti, čustvenosti in umirjenosti smo ženske rade sitne, zatežene in brez razloga namuljene. Odličen razlog za vsesplošno nezadovoljstvo nam znajo dati tudi moški sami. Tudi če smo sredi aktivnega iskanja primernega moškega — pa naj gre za resno zvezo, avanturo ali samo za prijateljstvo —, smo vsakič znova razočarane.

Za številčnost in dinamičnost izbire je poskrbljeno, zatakne pa se pri kvaliteti.

Pod nos dobimo dve zasilni opciji: tip je metro; če ni metro, je pa prvovrsten mamin sinček.

Niti najhujši sovražnici ne bi privoščila, da naleti na oboje v eni osebi.

Ob prvem se bo ženska nenehno spraševala o svoji ženskosti, saj bo on bolj čuteč kot ona sama, v omari bo imel več ujemajočih se oblačil, skupno kopalnico bo napolnil s kremicami samo zase, njej bo ostal prostor za eno zobno ščetko, ki se bo stiskala ob njegovi ultrasupersonični.

V drugem primeru pa si bo skupni kotiček morala deliti še z njegovo mamo, karikirano ali ne.

V obeh primerih gre za novodobne moške, ki jih lahko imamo ob sebi samo za okras. Še pri užitku se lahko zatakne, saj ga marsikdaj nudijo le malo.

Obsojene na propad

Ob vseh teh ugotovitvah pridemo do sklepa, da je sodobna ženska v svojih dvajsetih ali tridesetih letih obsojena na propad. Z reprodukcijskega vidika zagotovo, saj ti modeli ne bi mogli biti dobri očetje.

Tiste, ki si želijo moškega nad 40, pa so postavljene v še težjo situacijo. Večina jih je prebogatih, da bi jih ženske — vezane ali utrujene od življenjskih izkušenj in krivic — izpustile iz rok.

Kaj za vraga bi pa rade?

Vsak moški se ob takšnem razmišljanju zagotovo vpraša: kaj za vraga bi pa ve sploh rade?

Odgovor v bistvu niti ni tako zahteven. Vsaka ptička na tem svetu že prepeva, da si ženske želimo moških v pravem pomenu besede. Ne iščemo gentlemanskih navad, žametnega šepeta ob kaminu ali mojstra za tehnična dela. Iščemo alfa samce, ki bodo žensko znali uloviti, zapeljati in predvsem obdržati. Takšne, ki bodo vsako stvar znali vzeti v svoje roke — bodisi naše telo ali kladivo. Iščemo moške, ki v prazgodovini niso zaman prepustili nabiranja jagodičevja ženskam.

Pa da ne bi kdo pomislil, da namigujem na 50 odtenkov sive ali na vlogo ženske kot gospodinje. Govorim samo o pravem dedcu, ki zna ravnati z žensko v vseh situacijah in ki ne bo raje hodil v Müllerja kot ona, težav pa mu ne bo delalo niti samostojno izpolnjevanje položnice.

Alfa samec je samostojen človek s svojim delom in življenjem, ki se na žensko ne obesi kot na zadnje upanje. Hkrati pa je dovolj pozoren, zna prisluhniti, čutiti, bla-bla-bla in tako naprej v stilu ženitvenega oglasnika.

Klišejsko si želimo moškega, ki bi izpolnjeval prav vse naše pogoje, želje in potrebe. Po možnosti bi ga še ujele in vakumsko zaprle v stekleničko in skrile. Ker pa nihče ni popoln, se zadovoljimo tudi s približkom.

Torej, alfe, roke gor! Zavedajte se, da ste iskani bolj kot vroče žemljice in da je nagrada višja kot za najbolj udobne lakaste salonarje, kar so jih kdaj izdelali.

Aja, pa da ne bo pomote: Tarzan tudi ne sme biti.