Vzemimo si 1. maj nazaj

• Milo rečeno, nisem ravno ljubitelj kraftne hrane navsezgodaj oz. dopoldan, alkohola v vseh oblikah še tem manj.
• Pa pridem včeraj ob desetih zjutraj službeno na Rožnik in se pomešam med množico, ki je prišla na prvomajsko veselico.
• Postane mi skoraj slabo, ko gledam in voham vse te čevapčiče in kranjske z ajvarjem in zemfom in čebulo na štantih.
• V eni roki vsakdo pivo, v drugi pa mogoče nagelj. Saj ne, da bi bil kdo pijan, seveda so vsi dostojanstveno evforični.
• Ampak da folk ob tej uri pije pivo, je zlorabljena osebna in socialna svoboščina plus bizaren lifestyle.
• Ko po hitrem obhodu stojnic sprijaznjeno ugotovim, da ne bo nič s kavo, se sam sebi zazdim kot nek urbani pussy.
• Zbor zapoje Internacionalo, vsi vstanejo. Jaz pa slonim na šanku s kranjskimi in si brundam v brado Working Class Hero.
• Zadrego reši Janković, ki šarmantno odpredava nekaj o multipliciranih učinkih učinkovitih multiplikacijskih projektov.

Proletarske postrvi

As soon as you’re born they make you feel small / By giving you no time instead of it all / ’Til the pain is so big you feel nothing at all

Razmišljal sem, da bi šel na sindikalno-socialističnega Kresnika z grmado že v četrtek, na predvečer tako imenovanega delavskega praznika — pa sem si hvala bogu premislil. Saj sem potem gledal Uroša Slaka in njegov Stammtisch in mi je bilo takoj jasno, da nič ne zamujam, če nisem tam gor v živo. 

Po zaslugi STA in vseh slovenskih medijev mi je bilo takoj jasno tudi to, da bi 1. maj lahko prespal doma.

Tako je recimo sindikalist Lukič v mariborskem Koblarjevem zalivu proletarskim postrvim povedal, da slovenske vlade ne vodi premier Cerar, temveč Mramor: “Ker ima slovenska vlada še vedno samo eno politiko, to je varčevalno. […] Kje pa je realnost? Kje je revščina? Naši politiki tega ne vidijo. Govorijo, da je treba še zategniti pas, še varčevati.”

Tako je recimo združeno leva umetnica Lara Jankovič ibidem povedala: “Se zavedamo, da smo krivi sami? Ker smo morda premalo jezni, ker dopuščamo, da tako ravnajo z nami, ker se bojimo za tiste drobtine, ki nam jih ponujajo? Se res ne moremo združiti in premagati skupnega sovraga? Jaz verjamem, da lahko.”

Že nekaj dni prej pa je eden od teh pobalinskih poslancev zelencev Združene levice v parlamentu Miha Kordiš za dan OF na neki proslavi rekel: “Današnji dan nas opominja, da fašizem ni poražena zgodovinska epizoda, ampak stalni spremljevalec kapitalizma in njegovih kriz.”

Napovejmo vojno proti terorju bullshita

They hurt you at home and they hit you at school / They hate you if you’re clever and they despise a fool / ’Til you’re so fucking crazy you can’t follow their rules

Mislim, da se v Sloveniji nihče (več) ne zaveda, koliko nakladanja poslušamo vsak dan. Zamislite se. Poslušajte. Tudi sebe.

Nakladajo sindikati. Nakladajo poslanci. Nakladajo na proslavah. Nakladajo na sejah Državnega zbora in njegovih delovnih teles. Nakladajo pred kamerami. Nakladajo v časopisih. Nakladajo pisno in ustno. Nakladajo formalno in neformalno. Nakladajo politiki. Nakladajo novinarji. Nakladajo v vladi in v opoziciji. Nakladajo umetniki. Nakladajo sodniki. Naklada Pahor, naklada Cerar, naklada Janša. Nakladajo na Twitterju in Facebooku. Nakladajo levičarji, desničarji, vsegliharji. Nakladajo na vsaki televiziji. Nakladajo v informativnih in razvedrilnih oddajah. 

Ali kdo zares prisluhne ljudem, ki nakladajo? Dvomim — ker ne verjamem, da bi v nasprotnem primeru kar tako požrli vse to sranje.

In ali kdo zares prisluhne samemu sebi, kako naklada? Tudi dvomim — ker tako zelo pa glede na vsesplošno nejevero ljudje ne morejo zaupati več niti sebi.

V Sloveniji se nam bo zmešalo od nakladanja. Zmešalo se nam bo od križem-kražem diskrepance med tem, kar hočemo povedati, kar mislimo, da smo povedali, kar mislimo, da bi naslovniki morali slišati, kar oni sami hočejo slišati, kar se jim sploh ljubi brati/poslušati, kar so sposobni razumeti, in nenazadnje, kar so si sposobni zapomniti.

Ah, no … In kar je nahuje, brez veze je biti pameten. Saj ni razlike. Vsi nakladamo, a ne.

Janković

When they’ve tortured and scared you for 20-odd years / And then they expect you to pick a career / When you can’t really function, you’re so full of fear

Ljubljanski župan, ki se je že pred leti deklariral za največjega levičarja, kar jih v Sloveniji premoremo, je zbrane na Rožniku nagovoril kot “tovarišice in tovariše”.

Zakaj je pravzaprav imel Janković govor? Ker je slučajno ravno on direktor Ljubljane? Ker je po lastnem prepričanju levičar? Ker je prav on najbolj zabrisal mejo med deklariranim levičarjem in neoliberalno svinjo, ki jo sicer vsi prvomajci tako radi šimfajo? Ker ima ksiht, da se na delavski proslavi pred mikrofonom retorično vpraša, zakaj sploh razprodajamo zaroštano državno železnino, namesto da bi uvedli zadružništvo, kot je on to že zdavnaj hotel, ko je še bil v Mercatorju in bi bil morda še danes, če ga Janša ne bi zjebal?

Sicer pa je Janković tipično v svojem PR stilu uzurpiral priložnost za samopromocijo. Ko je nekoč — prvič ali petnajstič — kandidiral, je napovedal 23 projektov, ki da bo jih v Ljubljani uresničil. Zdaj jih je omenil čez tisoč, od tega samo ta trenutek skoraj sto takih, ki so v delu.

Kmečka ohcet

Keep you doped with religion and sex and TV / And you think you’re so clever and classless and free / But you’re still fucking peasants as far as I can see

Lahko je biti ciničen do teh sindikalističih ritualov, ni pa produktivno.

Sam po sebi 1. maj ni čisto brez veze. Jaz bi sicer praznike ukinil — pa ne le tega tu —, ampak ne vztrajam.

Delo je vredno vsega spoštovanja, ker definira človekovo bistvo (ali vsaj enega od bistev) in drži gor družbo. Seveda pa bi morali 1. maj kot praznik dela za začetek vsebinsko očistiti te sindikalistično-levičarske in politično-ideološke navlake, na nivoju imidža pa te gasilske veseličnosti, ki kot suburbani no-profile lifestyle pride okupirat center mesta in države.

Ne boste verjeli, ampak delo je vrednota tudi za neoliberalce in desničarje, kristjane — še posebej najbrž protestante — in muslimane, za prekerce/prekarce in direktorje in predsednike uprav, za workaholike in za lenuhe, za gastarbeiterje brez plačanih prispevkov, za mladino brez služb, za nerazumljene in neprodajljive umetnike, za sleparske politike in desperatne gospodinje, penzionistke in kanclijske mrhe v javni upravi. Delo je vrednota, ki transcendira ideologije, vere in politično pripadnost in nasploh vse osebne okoliščine, ki si jih lahko predstavljamo.

Okostnjak iz omare

There’s room at the top they are telling you still / But first you must learn how to smile as you kill / If you want to be like the folks on the hill

Nič nimam (načeloma) proti gasilskim veselicam. Vonj po čevapčičih in kranjskih navsezgodaj me ne motita tako zelo, da bi iz tega delal gastronomsko ali bog ne daj socialno dramo.

Na živce pa mi gre, da so sindikalisti in tretjeligaški politiki iz tega naredili kmečko ohcet, ki živi svoje življenje, neodvisno od smisla in narave dela, in ki bazira na preverjenem levičarskem pedigreju in politični primernosti ideološke neveste in gospodarskega ženina.

Tak 1. maj, kot ga proslavljamo, je okostnjak iz omare zgodovine, politične ekonomije, celo filozofije. Tak 1. maj, kot ga proslavljamo, zgleda kot tendenciozna veseloigra z Violeto Tomič v glavni vlogi in še v njeni režiji za nameček.

Vzemimo si 1. maj nazaj. Delo je fajn. Delo nas dela marljive, odločne in srečne. Delo pa dela tudi državo uspešno. Delo je bistveno, razumete? Ni denar bistven, če ni delo bistveno. In za vernike (post)socialističnega vnebovzetja Karla Marxa ni bistveno delo, ampak imaginarni denar v obliki plačane malice in ne vem kakšnega nadomestila za zapravljanje časa in smisla na delovnem mestu.

Dovolj je tega! Delavski praznik naj iz praznika frustriranih delavcev postane praznik delavcev in delodajalcev. Praznik pridnih, podjetnih, poštenih, pametnih, profesionalnih. Praznik, ki ga ne bodo uzurpirali oportunistični politiki kot Janković, ampak vsi — in to spontano in iskreno, brez nakladanja. Praznik, na katerega ne bodo hodili samo penzionisti v gojzerjih in stari borci, ker to počnejo pač od leta 1960, ampak tudi mladi in nezaposleni, študentje in startupi, varuške in froci iz vrtca, zaradi mene pa magari tudi sindikalisti. Tak 1. maj naj bo za vse, ki delajo, ki hočejo delat in ki radi delajo. Tak 1. maj naj nima veze z Marxom in slovenskimi sindikalisti in zateženimi partizani. Nehajte težit s čevapčiči, medaljami in govorancami in floskulami o neoliberalizmu in tajkunih in fašizmu in napredku, ki ga v danih razmerah ni in ga ne more biti, ker so na oblasti v bistvu sindikati.

Takšen 1. maj, kot ga proslavljamo, je simbol ovir na naši poti do napredka in blagostanja.