Kaj hoče moški

Tkala sem pisane in govorjene besede na zalogo. Če pride mimo, če se bova slišala, “slučajno” srečala. Snovala “mimobežna” in ostala srečanja po principu zlate življenjske modrosti, da moraš vse narediti tako, da izgleda, kot da se je sámo zgodilo.

Princip, ki se je v preteklosti obnesel. Fokusirana, resda redko, toda takrat zelo, sem se podala v tihi boj in — statistično gledano — bila uspešna. Vse sem naredila, da me je potem lahko osvojil.

Ovčka v meni

V vmesnih fazah sem medlela, komaj čakala, da se “slučajnosti” namnožijo do tiste faze, ko bo končno poštekal. Če se mi je zdelo, da traja predolgo, sem pač ukrepala. Povedala ob zgodnji uri, po žuru, ko so drugi vstali in začeli normalno življenje. Ovčka v meni ni zdržala. Razvajala sem jih, da so potem oni lahko razvajali mene.

Potem pa se mi zalomi — meni, kleni, vztrajni in predvsem oplemeniteni s prelepo, kratkoletno izkušnjo. Navajena na moževe standarde sem se še leta potem, ko ga ni bilo več, oživljala z motom: “Če se je že enkrat zgodilo, so šanse, da se ponovi, večje.” Ker če ne veš, kako to zgleda, potem ne veš, kaj to sploh je in ali je sploh možno. Poleg tega žalovanje dá pečat, premakne, spodnese, prav gotovo plemeniti, če je globoko in ne večno. Spremeni tako, kot spremeni prava ljubezen.

Prebudijo se boki in metuljčki

Skratka, po letih mirovanja se zbudijo speči boki in metuljčki. Zgleda, da se imava kaj za pogovarjat. Duhovit je. In telo ima prave impulze. Glede na to, da se ne poznava dolgo, pade tudi kakšen malo bolj intimen pogovor.

Da skrajšam čisto predolgo zgodbo — nič se ni zgodilo. Kljub besednemu osvajanju. Kljub temu, da je imel očitne trenutke neimunosti. Ah, in seveda besede. Izgovorjene, pisane… Tam je bil pa močan. Mogoče bi rabila, kot davno tega, najprej dopisovanje, zaljubljanje v besede, zaradi besed, šele potem trk v živo.

Mogoče sem mu bila všeč samo zato, ker je bil on meni všeč. Ker mi ni več do skrivanja in ovinkarjenja kot je potrebno. Ker se nasploh nočem delati nekaj, kar nisem. To je bilo najbrž opazno.

Bi/ne-bi mojster

OK, vmes se zgodi nenačrtovano. Še so moški, ki iz anonimnosti prodrejo z direktnim, zabavnim, šarmantim zamahom. Ko zdaj gledam nazaj, si za bi/ne-bi mojstra mislim, da je čisto navaden kreten. Kar izrečem tako, da zveni res ljubko. Ni mu prišlo, da bi z mano veliko pridobil. Da sem the best. Zelo zgovorna, sama sebe znam odlično zabavat. Ne zanima me njegov keš, znam se odlično prebijat skozi življenje z nagaranimi drobiži, imam prijatelje, veliko znancev, sem družabna. Tém mi ne zmanjka. Briga me, če se zredim, še vedno se dobro nosim célo.

Znam biti tudi tiho in poslušati. Ko sem se odpravila na nekaj kav z moškimi, ki so celo sami poklicali, sem to dokazala. Kapučino sem pila v tišini tudi uro in pol, ga poslušala, kako je bogi. Ker v službi težijo, ker ne more pozabit bivše, ker se je preselil nazaj k staršem v hišo in mu najedajo.

Moj bog, sem si mislila, v lajfu ima vse, česar jaz nimam — redno delo in denar —, živet pa ne zna.

Po tistih nekaj kapučinih me je prešinilo: škoda, da nisem terapevtka — ker bi zaslužila lep honorar na roko.

Napačni signali

Zakaj je bi/ne-bi mojster pošiljal napačne signale? Ker bi bil rad vsem všeč, se potem do vseh obnaša enako osvajalsko? Sem narobe razumela? Zakaj me vabijo na kavo — “ker si mi všeč”: to je bilo vabilo — in potem jamrajo? Pa gre za moj letnik — no, plus minus — moške sorte. Lahko se imava kratek ali daljši čas fajn. Ni nujno, da se še kdaj poročim, lahko pa tudi. Vse je možno. Ni me treba reševat, samo fajn se imejva. Enostavno.

Mogoče pa je ravno to problem in me lepe in skrajno nebogljene prehitevajo? Zakaj se ga napijejo, da pleševa in da mi šepetajo, potem pa omaga ali si premisli, ko bi se naj odpravila? Ker je seks potencialna nevarnost? Ker je ljubezen naporna reč? Ker kjer je ljubezen, je lahko tudi strto srce. Če ne boli, nisi živ.

A je kak nov trač?

Najprej sem začela hoditi zvečer ven z namenom in spoznala kar nekaj zelo fajn žensk. Zdaj grem ven zato, da se družim z njimi. Mešanih statusov smo. Samske so take, da se ne morem nehat čudit in si šepetam: “Ma, če bi bila jaz moški, bi nama bilo zelo lepo.”

Kar zadeva moške, pa eksperimentiram. Tako, da nič ne naredim. Nič več akcij, “slučajnih” srečanj. Ko se redno družim s klenimi damami, pogovor vedno zamre po dveh vprašanjih: “A je kakšen nov trač? Kako pa kaj moški?”

Če bo priložnost, bom detektirala, brez skrbi. Ampak out of fokus je pa sproščujoče. Prepustila se bom. Pozabila, da sem bila mojstrica ceremonije lova na redke in izbrane. S hormoni se bom že nekako pogodila. Dejstvo je, da me zamujajo. Pa ne samo mene. Zamujajo veliko odličnih dam. Kar je seveda njihov problem. Ker ne vedo, da ne vedo.

Gospodje, enostavno je. Nič bat.