Patria simbolizira vse: nezaupanje, diskreditacijo, zanikanje odgovornosti
- Tisti, ki jim je Janša šel na živce, jim bo šel zdaj — po njihovem kriv na prostosti — še toliko bolj.
- In obratno: vsi, ki v J. J. vidijo rešitelja, so še toliko bolj prepričani v njegovo vstajenje od mrtvih.
- Tisti, ki jih politika ne briga, pa čakajo na reforme, da bi življenje postalo znosnejše. Najbrž čakajo Godota.
- Pa vendar bo Patria imela daljnosežne posledice. Poglablja namreč krizo zaupanja v institucije.
- Patria predstavlja vse, kar je v deželi gnilega: nezaupanje, diskreditacijo, zanikanje odgovornosti.
Shizofrenija
Vsi, ki so še včeraj pred sodiščem sejali dvom v institucije pravne države in jih imenovali krivosodje, danes nazdravljajo odločitvi najvišje avtoritete taistega sistema. Shizofreno.
A nič manj shizofreni niso njihovi kolegi na drugi strani političnega spektra, le da v obratni smeri. Moraliziranje o spoštovanju institucij — vrhunec je bil odvzem Janševega poslanskega mandata — so zamenjali z demagogijo o spolitiziranosti Ustavnega sodišča in škandaloznosti odločitve.
Kolovodja je bil kakopak lider Združene levice Luka Mesec. Njegov pobalinski zapis na Facebooku je bil vrhunec sprenevedanj in napadov na avtoriteto US.
Če kdaj, je v tem primeru politika zamudila priložnost, da bi ostala tiho. Ali vsaj dostojanstveno komentirala odločitev, pa če ji je všeč ali ne. Domišljavost politikov, ki se postavljajo nad institucije, je zanje usodna.
Mesčev pobalinski zapis na Facebooku je bil vrhunec sprenevedanj in napadov na avtoriteto US. — [Screenshot: Fokuspokus/Facebook.]
Domišljavost in preživetje
A nič manj usodna ni domišljavost predstavnikov teh institucij, ki se zavoljo lastnega preživetja oklepajo stolčkov in tako kompromitirajo svoj ugled. Ne lastnega, temveč ugleda institucij, ki jih predstavljajo.
Kar nekaj jih je, ki bi morali v primeru Patria odstopiti — že zavoljo medijskega učinka in pomiritev strasti. Ne zato, ker bi bili podaljšek neke Udbe ali murgelskega klana, kot straši desničarski komentariat, temveč zato, ker so subjektivno in objektivno odgovorni za sranje (oprostite izrazu), v katerega se je izcimil proces Patria. Ali z besedami, s katerimi sem opisal padanje Vebra: so motnja, ki traja predolgo.
Imena namesto reform
Krizo zaupanja dodatno poglablja še predsednik vlade: na dnevnem redu vlade spet ne bomo našli pomembnejših reform, našli pa bomo imena in priimke. Namesto da bi predsednik vlade seznanil ljudstvo z reformo trga dela, zdravstveno reformo, reformo javne uprave ali s postopki za debirokratizacijo, nas seznanja z novima ministricama. Dobro za zastopanost spolov v vladi, slabo za državljane in gospodarstvo.
Skrhan ugled bo povrnjen šele, ko bodo vsi našteti začeli opravljati svoje delo. Opozicija, sodstvo, vlada, zdravstvo, javna uprava in še bi lahko naštevali. Opisani niso sami sebi namen, temveč so v službi državljank in državljanov, podjetnikov, gospodarstva. Nič ne kaže, da bi se tega zavedali.
Upanje umira zadnje
Za operacijo neke deklice smo nedavno zbirali zamaške, je to normalno? Je normalno, da se nekateri sodni postopki vlečejo skoraj desetletje? Z megafoni opremljeni poslanci pred sodiščem in status quo koalicija ne ponujajo pravih rešitev.
Tako sem prejšnji teden tvitnil: “Če bo odločitev Ustavnega sodišča omogočila nov fokus politike & medijev — končno na reforme — je pravo darilo državi. Bomo zmogli?” Upanje umira zadnje.