Drama grškega bankrota se približuje koncu: hamartija ali haircut?
Takrat mora poplačati tudi dva obroka kredita do IMF. Iz javnih podjetij, agencij in pokojninskih skladov pa ne bo mogla toliko nabrati…
Če bodo države kreditodajalke ter IMF in ECB še naprej vztrajale, da mora Grčija pristati na vse pogoje, je bankrot Grčije vprašanje mesecev. Toda ti pogoji so — kot ugotavlja Paul De Grauwe — v glavnem nerazumni in so nasploh vzrok za to, da je Siriza prišla na oblast.
Dve opciji
V naslednjih tednih sta možni dve opciji.
Prva možnost je, da nova grška vlada sprejme nerazumne pogoje evroskupine, IMF in ECB in jih potrdi na referendumu. V tem primeru bo vlada dobila nekaj milijard likvidnosti, vendar to ne bo ničesar rešilo. Problem se bo samo zamaknil za tri ali štiri mesece, saj to ne bo spodbudilo rasti, potrebne za povečanje fiskalnih prihodkov.
Druga varianta pa je, da grška vlada uvede bone — “grške evre” — kot notranje plačilno sredstvo in z uvedbo paralelne valute de facto izstopi iz evrskega območja. V tem primeru sledi zaprtje pipic izredne likvidnostne pomoči ECB za grške banke. To pa pomeni, da bo morala grška centralna banka pomagati bankam z lastno neomejeno likvidnostjo.
Druga opcija
Katera opcija je boljša? Obe sta zelo slabi. Toda glede na sedanje nategovanje je na dolgi rok za Grčijo najbrž boljša druga. Ne bi me presenetilo, če bi se obe strani na drugo opcijo že pripravili.
V tem primeru bi se morali dogovoriti za moratorij na poplačilo kreditov in za to, da tečaj “grškega evra” še nekaj mesecev ostane na isti ravni z “evropskim”. Ker je Grčija praktično izključena iz mednarodnih finančnih trgov, bo v tem primeru proračunsko likvidnost morala zagotavljati domača centralna banka. To pa lahko požene inflacijo v višine.
Devalvacija
V perspektivi pa bo treba doseči dogovor o delnem odpisu dolgov Grčije do evrskih držav — kar bi Grčijo vrnilo na finančne trge — in nekje vmes tudi devalvirati “grški evro”. To bi sicer povečalo konkurenčnost grškega izvoza, hkrati pa bi stroške izstopa iz evrskega območja prevalilo na pleča gospodinjstev in podjetij z evrskimi krediti.
Glede tega obstaja teoretska možnost, da bi kredite, nominirane v evrih, v kreditnih pogodbah avtomatsko konvertirali v grške evre v razmerju 1:1. Kar pa seveda de facto pomeni, da evrske likvidnosti, ki so jo dobile od ECB, in najetih kreditov pri tujih bankah (če jih je še kaj ostalo), grške banke ne bi vrnile. Toda na to najbrž že tako ali tako vsi računajo.
Haircut
Kolikšen bi bil strošek grexita? V višini potrebnega haircuta. Haircut, ki bi ga države upnice in ECB morale požreti — IMF ga seveda ne bi toleriral —, bi bil nekje v višini potrebne devalvacije “grškega evra”, torej med 30% in 50%. Ali drugače rečeno: države upnice bi morale Grčiji odpisati tretjino ali celo polovico dolga.
Je to veliko? Je. To je ogromno. Vprašanje je samo, kaj je ceneje. Pri tem pa ne smete upoštevati samo ekonomskih računic, ampak tudi razmišljati, kaj to pomeni za prihodnost evra. Bi to sprožilo plaz izstopov? Bi bilo s tem konec evropske unifikacije, začetek razpadanja ekonomske unije, konec EU? Bi to bil premik nazaj proti zgolj carinski uniji, nekdanji EGS?
Tretja pot
Obstaja pa še tretja pot. Tretja pot pomeni, da bi države upnice, ECB in IMF pristale na zelo razumen Varufakisov predlog iz januarja letos in Grčiji dodatno namenile tudi sredstva za infrastrukturne naložbe, ki bi spodbudile rast.
Kot ekonomistu se mi zdi ta varianta daleč najboljša, toda verjetnost takšnega dogovora je minimalna. In tudi vas že vidim zmajevati z glavo, da bi to bilo metanje denarja v vrečo brez dna.
Prav. Torej nam preostane le še izračunavanje optimalne višine haircuta oziroma minimizacija stroškov grexita.
Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v torek, 28. aprila 2015, na avtorjevi spletni strani Damijan blog pod naslovom Grexit pred vrati: kakšna je optimalna višina haircuta?. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.
