Jutri bom stara 40 let

Enkrat pride trenutek, ko si ne želiš več biti starejši kot v resnici. To se ne zgodi pri štiridesetih, ampak prej. Veliko prej. Pri štiridesetih ugotoviš, da je od najstniške želje, da bi bil starejši kot si, minilo že več kot pol tvojega življenja.

Kljub temu pa težko ostanem resna, ko pomislim, da sem se znašla na pragu srednjih let. Mislim, da je to zaradi tega, ker se že deset let prinašam naokoli. Poznam ženske, ki nerade povejo, koliko so stare. Jaz to z veseljem povem, ker ljudje potem rečejo, da sem videti deset let mlajša. To je super slišati — kar je še eden od pokazateljev, da prihajaš v srednja leta. Že res, da so morda samo vljudni, ampak pretiravajo za največ pet let. Pet mi jih ostane v vsakem primeru.

Ko sem bila 20…

Vendar ni bilo vedno tako. Ko sem bila stara dvajset let, bi mi jih z lahkoto pripisali trideset. Takrat mi je šlo vse na živce. Če bi danes srečala sámo sebe pri dvajsetih, bi šla po mojem kar stran. Skoraj vsak dan sem vstala z levo nogo. Tako grdo sem gledala, da je okolico resno skrbelo, kaj bo z mano, če bom nadaljevala v tem duhu. Prijateljica mi je rekla, da ni prepričana, da si upa z mano na morje. Vedno sem mislila, da imam prav. Od pameti in resnosti me je kar razganjalo. Pa vse se mi je zdelo neznansko usodno. Takrat sem bila samska, sitna in nenehno zaskrbljena, kaj bo.

Danes imam tri otroke, kredit in državo v krizi, skrbi me pa pol manj. S tem, kar imam, sem zadovoljna. Še najbolj doslej. Če bo šlo tako naprej, bo dobro. Če prav pomislim, sem že dvajset let videti stara trideset, kar je tudi svojevrsten dosežek.

Vendar to še ne pomeni, da me nič ne muči. Če se mi je pri dvajsetih zdelo, da je vse mogoče — vsaj če gledam nazaj —, je nemogoče, da bi bilo tako tudi pri štiridesetih.

5 spoznanj pri 40

• Bolje ne bo nikoli. Dvajseta so sicer precenjena, ampak verjetno tudi štirideseta ne bodo višek romantike. Nikoli ni čisto okej. To je skupno vsem obdobjem, ki jih živimo. Dobra terapija je, če si vsake toliko ogledaš pet let staro fotko in se vprašaš, zakaj se ti je zdela grozna, ko je bila posneta. Na pet let starih fotkah smo vsi videti odlično. To se splača izkoristiti.
• Nič ni večno. Ko si star dvajset let, so vsi tvoji prijatelji zdravi, sorodniki pa mladi. Potem pa pridejo stvari, ki se jih absolutno in dokončno nikakor ne dá kontrolirati. Pri štiridesetih te začenja biti strah, da bo zbolel in umrl nekdo, ki ga imaš rad. Kar se bo prej ali slej tudi zgodilo. O tem ne razmišljaš, dokler ne poznaš ljudi, ki so stari šestdeset plus.
• Leta prinesejo, odnesejo pa tudi. Obstajajo ljudje, ki so pustili dobro plačano službo in odprli vegansko restavracijo. Ampak to ni nekaj, na kar bi se lahko zanašali. Taki ljudje so redki, startupi so rezervirani za mularijo. Štiridesetletniki pa smo svoje kariere zakoličili v prejšnjem stoletju. Tako recimo nikoli ne bom baletka ali farmacevtka. Saj ne, da bi si to želela, ampak spoznanje, da nimam več šans, je pa vseeno malo žalostno. Bolje je imeti več možnosti kot manj — neglede na to, koliko si star.
• Boljša ne bom nikoli. Nekaj stvari je, ki jih počnem že desetletja, pa sem še vedno na isti točki. Čudno. Ampak tudi če nekaj ponavljaš tako dolgo, da se to lahko meri v desetletjih, še nisi ekspert. Smučati sem se recimo naučila kot otrok, toda še danes ne smučam nič bolje kot pred dvajsetimi leti. Avto vozim že kakšnih dvajset let, pa se med vožnjo še vedno ne počutim sproščeno. Francoščino berem dvajset let, govorim pa ne, čeprav sem šla že na ne vem koliko tečajev konverzacije. Saj ne, da ne bom v ničemer boljša kot sem. Ampak neka meja pa obstaja. Zdi se, da jo je z leti vedno težje premikati.
• Življenje gre naprej. Otrok si ne želi vsak, a jaz sem si jih vedno. Sicer ne morem zagotovo vedeti, ampak brez njih bi bil moj štirideseti rojstni dan — pa tudi dnevi in leta, ki mu bodo sledila — prava tragedija. Vesela in hvaležna sem, da jih imam. Je pa res, da se skupaj z mano starajo tudi oni. V tem trenutku bi bili vsi trije raje starejši kot v resnici. Ampak življenje teče dalje in tudi njihova dvajseta niso več daleč.

Samo upam lahko, da takrat ne bodo tako nemogoči, kot sem bila pri dvajsetih jaz. Mogoče se pa cirkus pravzaprav šele začenja?

Opomba: Tekst je objavljen tudi na avtoričini spletni strani Tina in fantje pod naslovom V četrtek bom 40. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorico.