Maliki uporabljajo velike besede

Poglejmo nazaj in videli bomo polja padlih malikov, ki so jih znova in znova nadomeščali novi. Edina stalnica je malikovanje. Vedno je bilo dovolj malikov in dovolj malikovalcev, ki so bili pripravljeni vzeti orožje in kruh v roko in oditi v boj.

Kdo zna odgovoriti na bistroumno vprašanje Aleksandra Baljaka: kdo je zmagal v drugi svetovni vojni in kdo je bil drugi?

Kako nastane malik?

Začne se preprosto: nekdo zasliši notranji ali zunanji glas, ki mu pove, da je poklican za velika dejanja. Maliki uporabljajo velike besede. Neglede na jezike in kontekst so besede hčere iste matere in različnih očetov, torej polsestre: večna pravica, stoletne sanje, izvoljeno ljudstvo, odprava tisočletnih krivic, umreti danes za boljši jutri.

Maliki so se pripravljeni suženjsko udinjati veliki ideji in pričakujejo, da se bodo tudi drugi. Sužnji obsedenosti zasužnjijo še druge. To dosežejo, če posameznike združijo ob skupnem simbolu, zastavi, in če ponavljajo iste misli. Zazrti so v preteklost, da bi ustvarili prihodnost po svoji zamisli. Vendar o njej ne govorijo veliko. Najbrž si je sploh ne predstavljajo. Je to razlog, da nas ves čas vlečejo v preteklost?

Spodobni

Pred časom so me prijatelji povabili v reško gledališče Ivana pl. Zajca. Intendant Oliver Frljić si je spomin na 70-letnico konca 2. svetovne vojne in osvoboditev Reke zamislil kot vrsto filmskih predstav s sporočilnimi uvodi — recimo zborom, ki je odpel Internacionalo in partizanske pesmi. Prvi je bil na sporedu film Spodobnež (Der Anständige) izraelske režiserke Vanesse Lapa.

Film je sestavljen iz fotografij, filmov in pisem Heinricha Himmlerja, Reichsführerja-SS. Stutzstaffel je štartal z majhnim številom uniformiranih mož (280), vendar je po zaslugi Himmlerjeve vneme v štirih letih zrasel na 52.000 in se pozneje samo še vzpenjal. Esesovci so bili dobro izurjeni in oboroženi, mislili so enako, delovali so enako. Z govorico statičnih podob s sugestivno glasbeno podlago film govori o ljubečem, strogem, pravičnem družinskem očetu in možu — pozneje si je sicer omislil mlajšo ljubico in imel z njo otroka —, ki pa je vse podrejal višjim ciljem in delu za stranko, za idejo, za arijske cilje na račun drugih narodov, drugače mislečih, drugače ljubečih. Pripisujejo mu soodgovornost za 6 do 12 milijonov žrtev. Hej, Wikipedija, kakšen podatek je pa to?

Saj ne rečem, vsaka vrv ni kača. Vendar me zmrazi ob vsaki četi uniformirancev, ki niso slovenska vojska, policija, gasilci ali taborniki. Celo pri Rdečem križu sem ves čas mislil, da zadošče bel trak z znakom. Po ogledu filma sem samo še bolj pozoren. Danes uniforme brez oznak, jutri orožje brez pogajanja. Ne verjamete? Oglejte si film ali vsaj odlomek. Morda ste gledali film Val (Die Welle). No, pri Spodobnežu je šlo zares.

Sprava ali pomiritev?

Še nekaj o dobrem človeku Heiniju: kako naj se spravim z nekom, ki je korakal z njegovim korakom, izrekal njegovo prisego, služil njegovi zastavi in njegovi svastiki? Je ideja o spravi zgrešena ali mrtva? Je pomiritev primernejša?

Nekateri so sklenili premirje zato, da bi pokopali mrtve. Tako sta 24. aprila 2015 drug ob drugem sedela Erdoğan in princ Charles — v spomin na turški polotok Galipoli, odkoder so zavezniki v 1. svetovni vojni poskušali zavzeti Istanbul/Konstantinopel/Carigrad/Bizanc (mesto s štirimi imeni).

Rezultat? Bili so poraženi in se umaknili. Kemal Paša Atatürk si je naredil ime in na pogorišču Otomanskega imperija zasnoval moderno Turčijo. Od aprila 1915 do januarja 1916 je padlo 130.000 vojakov, 86.000 na strani Otomanskega cesarstva, med silami zavezništva tudi 8.700 Avstralcev in 2.779 Novozelandcev. Možje in mladeniči od z druge strani sveta so prišli umret za “pravične” cilje.

Tega ne bi omenjal, če iz avstralske tako rekoč ponarodele pesmi ne bi nastala zame najlepša pesem v spomin vojakom, ki so jih gnali v boj — And The Band Played Waltzing Matilda. Prepevali so jo Liam Clancy, Joan Baez, The Pogues in drugi.

Armenski genocid

A to še ni vse. Istega dne so se nekje drugje spominjali poldrugega milijona pobitih Armencev, žrtev (a) državljanske vojne, (b) svetovne vojne, (c) genocida ali (č) pokola. Možne razlage so štiri, vendar nobena ne ustreza vsem stranem. Povzročitelji so bili Turki, o tem ni dvoma — narod taistega Atatürka. S pravnega stališča zadeva še ni zaključena ali celo ne more biti. Tako je v Erevanu 24. aprila govoril François Hollande in pri tem sedel ob Vladimiru Putinu.

Današnji zavezniki, jutrišnji sovražniki. Današnji sovražniki, jutrišnji zavezniki. Sovražniki naših sovražnikov, naši prijatelji.  Milijon in pol žrtev je približno toliko, kolikor jih je umrlo v taborišču Auschwitz-Birkenau. V tej dirki ni zmagovalca, so samo poraženci.

Ogledalo ne laže, lažemo si sami

Kdo si še upa napovedati prihodnost, ko pa se je uresničilo tako malo napovedi za leto 2000? Na podlagi obilja informacij (big data) morda lahko napovemo izbruh bolezni — toda ali jo je mogoče tudi preprečiti in pozdraviti? Ker ali ni to bistveno?

Kako ustaviti totalitarizem, militantno obliko malikovalstva? Vsakdo se mora najprej soočiti s svojim malim totalitaristom — nacionalsocialistom, fašistom, stalinistom, titoistom, polpotovcem, alkajdovcem, isisovcem, ki samo izpolnjuje dolžnost ali opravlja delo. Ogledalo ne laže, lažemo si sami.

Ali zmoremo v podatkih o sedanjosti in z znanjem iz preteklosti napovedati jutri in “dan potem” nadomestiti z “dnevom prej”? Informacija je orožje in orodje, je dvorezen meč — na eni stran reže kruh, na drugi seka glave preč. Malikovalci boga brez podobe imajo radi nož in ga uporabljajo na obeh straneh, medtem ko s kladivom in dinamitom uničujejo pričevanja, da se čas ni začel in da se ne bo končal ne z nami ne z njimi. Ne z našimi ne z njihovimi maliki. Temo v nas razsvetljuje luč znanja, ki jo prižiga strah pred nevednostjo. Z vednostjo raste tudi strah in zahteva nova znanja. Neustrašno pogumni so lahko samo nevedni, ko obkrožajo svojega malika. Kateregakoli malika.

10 na dan

Ne sprašujte me, odkod vem, da bo devet slovenskih domoljubnih in veteranskih društev v letošnjem letu izvedlo 3.600 dogodkov. Deset na dan. Morda bo eden ravno v kraju vašega bivališča. Če ste domoljub, boste morali biti tam. Tudi v Avstraliji.

Kaj naj počnemo s trditvijo “ubi bene ibi patria”? Sodišče ni dokazalo, da je “ubi bene ibi Patria”. Ali mi je tukaj v moji domovini res dobro? In tistim, ki so morali po svetu? Je domovina tam? Kaj jim je mar moja domovina? Kaj je resnica in kje je?

Za začetek je treba razmišljati v obratni smeri kot maliki in malikovalci. To so relativno samotne misli: samo v njih slavimo Trubarje, Kopernike, Valvasorje, Cervantese, Tesle, Einsteine, Pasteurje.

Ta svet je tak, da malikuje kroglo v glavi — in ne sivih celic okrog nje. Aja: zmagali so zmagovalci, vsi drugi so bili samo drugi.

Disclaimer: Srečo Zajc je v službi na Ministrstvu za obrambo. Njegova mnenja so njegova, ne mnenja Ministrstva za obrambo.