Samolikvidacija države. Njen zaton in pokop.
Ne morem se spuščati v razpravo o tem, kako je mogoče, da vsem slovenskim vladam uspe redno in vedno narediti točno tisto, kar je za Slovenijo najslabše. Če obstajata samo dve možnosti, nezmotljivo izbere tisto slabšo. Če jih je deset ali več, spet nezmotljivo izbere tisto najslabšo. Ali ima to kaj opraviti z znano samodestruktivnostjo Slovencev, ki se kaže tudi v številu samomorov, alkoholikov?
Tokrat bom zapisala samo nekaj o tem, kako smo padli na izpitu iz razumevanja tega, kaj je lastnina. Še posebej tega, kaj je privatna lastnina.
Lastnina zadeva odnose
Lastnina ni samo ekonomska kategorija, kot nam dopovedujejo naši politiki in mediji. Lastnina je tudi — če ne predvsem — socialna kategorija. Ki zadeva odnose. Ene od temeljnih, če ne celo temeljne družbene odnose.
Zato pri lastnini ne gre samo za ekonomsko racionalnost. Ampak tudi za socialno racionalnost. Za družbeno racionalnost. To je seveda v nasprotju z diskurzom o lastnini, še posebej o družbeni in privatni lastnini v Sloveniji.
Splošno sprejeta zdravorazumskost — ki sicer ni dokazana, ker je niti ni mogoče dokazati — uči, da je privatna lastnina bolj racionalna od državne lastnine. In da so privatni lastniki bolj racionalni od države kot lastnika.
Ker lastnina in še posebej privatna lastnina nista zgolj ekonomsko razmerje, je vprašanje privatizacije, s katerim se ukvarjajo politiki in mediji — namreč vprašanje oz. upanje, da bo privatno lastništvo pripeljalo do racionalnejšega upravljanja podjetij — brezpredmetno.
Če bi namreč šlo za problem neracionalnega ali premalo racionalnega upravljanja, bi bilo dovolj zamenjati menedžersko strukturo. To pa se dá narediti tudi brez privatizacije.
Vprašanje družbene moči
A seveda ne gre za to. Kajti tisto, za kar pri sleherni privatizaciji gre, tudi tokratni slovenski, je vprašanje družbene moči. Vprašanje tega, kdo ima moč. In kdo je nima.
Ko gre za lastnino, lastninska razmerja, ima moč seveda tisti, ki ima lastnino. Ki je lastnik. Privatizacija državnih podjetij torej pomeni prehod družbene moči od države k privatnim lastnikom. K posameznikom. H kolektivnim ekonomskim subjektom, korporacijam. Ker korporacije, tako vsaj trdimo antropologi postsocializma in ekonomski antropologi, so danes ne samo ključni, temveč najpomembnejši ekonomski subjekti sodobnega sveta. Gre jim za to, da zmanjšajo moč države. Kolikor je mogoče. In kjerkoli je mogoče. Razprave o TTIP to jasno dokazujejo. Korporacije hočejo potisniti nacionalne države na rob družbene, politične in ekonomske igre.
Samolikvidacija države kot subjekta
Po mnenju antropologov so nacionalne države izgubile pozicijo najpomembnejših svetovnih ekonomskih, socialnih in političnih subjektov. To velja samo še za velike in močne države. Kot so ZDA. V drugačnem položaju pa so države kapitalistične periferije. Kamor sodijo postsocialistične države z izjemo Rusije in Kitajske. Seveda tudi Slovenija.
Privatizacija državnega premoženja v Sloveniji je v tej luči proces uničevanja države kot ekonomskega, socialnega in političnega subjekta. Pomeni njen zaton. Njeno samolikvidacijo. Njen pokop. Če že ni, bo postala samo podaljšek volje in moči korporacij. In seveda bo podpisala TTIP. Jasno. Da bo imela pravno podlago za suženjsko služnost tujim ekonomskim centrom. Saj ne bodo Slovenci kupili državnega premoženja. Kupili ga bodo tujci. Ali tisti iz kapitalskih centrov. Heineken je tak primer. Ali tisti, ki sicer sodijo v svetovno kapitalistično periferijo. Kot Podravka, Agrokor itd.
Slovenska država očitno ni izbirčna pri iskanju lastnih grobarjev. Vsak ji pride prav. Samo da jo pokopljejo. Čim hitreje. In čim učinkoviteje.
