Zamujena priložnost za VN Slovenije

28.4.2015 / 06:05 Komentiraj
V 90. bi lahko konzorcij podjetij za kakšnih 60M$ zgradil dirkališče za F1, Bernie Ecclestone je takrat iskal lokacije.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Avstrijci so razmeroma velika in pomembna država v motošportu, glede na svojo majhnost in geografsko lego še toliko bolj. In zakaj je v Sloveniji vse drugače? Zakaj motošport ne najde pravega mesta v tej športni družbi? Košarko, rokomet, odbojko, kegljanje, veslanje in še kak svetovno bolj obroben šport je slovenska družba s pomočjo medijev in gospodarstva in politikov gojila in jim pripisovala velik pomen. Tudi z velikimi tekmovanji na evropski in svetovni ravni.

VN Avstrije

V sredo sem bil na Dunaju. Tja sem šel s skupino slovenskih novinarjev, povabljenih na predstavitev Velike nagrade Avstrije, ki bo 21. junija na dirkališču Red Bull Ring blizu Zeltwega.

To bo že druga dirka v slovenski soseščini v tem tretjem obdobju VN Avstrije. Natančneje, v četrtem obdobju. Prvo je bilo v 60. letih na vojaškem letališču, drugo na dirkališču, zgrajenem leta 1970. Bilo je hitro in nevarno, dirka je zdržala na njem do leta 1987. Ko so ga skrajšali in obnovili, je v 90. letih spet postalo primerno za formulo 1. Tretje obdobje je trajalo do leta 2003, ko si Avstrijci niso več mogli privoščiti pristojbin, kakršne sta lahko ponudila Bahrajn ali Kitajska. Dirkališke objekte so spet podrli, toda kljub oviram ga je ustanovitelj in lastnik Red Bulla Dietrich Mateschitz zgradil na novo. Tako je od lani je na Zgornjem Štajerskem spet dirka formule 1.

Promocija, promocija, promocija

Dunajska promocija dirke za VN Avstrije je bil dogodek, ob katerem smo začutili, da Avstrijcem formula 1 veliko pomeni. Pred mestno hišo ob Ringu se je popoldan zbralo okrog 60.000 gledalcev. Daniel Ricciardo je navduševal obiskovalce z red bullom, s katerim je Sebastian Vettel leta 2012 postal svetovni prvak.

Sreča, da je bil v njem še nekdanji Renaultov osemvaljnik — spomin na čase, ko je imela formula 1 še visok in rezek, glasen zvok, kot ga tak dirkalnik mora imeti.

Tudi organizacija — Red Bull je mojster za spektakle —, je bila odlična, postrežba gostov in novinarjev petzvezdična. Skratka, tudi po zaslugi Red Bulla ima motošport v Avstriji zelo poseben status.

Slovenija in motošport

Slovenija je razmeroma revna država z zelo malo bogatimi ljudmi, ki bi lahko podpirali motošport — podpirali kot meceni ali pa tako, da bi vanj tiščali svoje otroke ali sorodnike. Podjetja nimajo kulture, ki bi v motošportu prepoznavala svojo promocijo, Slovenci nasploh pa ne v prejšnji in še manj v tej državi niso bili sposobni zgraditi niti dostojnega dirkališča.

Verjetno so te razlike dovolj, da moramo žalostno ugotoviti, da dirkališča, kot je Red Bull Ring v Zeltwegu, pa kakšnega slovenskega Hamiltona ali Alonsa in dirke formule 1 za VN Slovenije nikdar ne bo.

Še bolj žalostno pa je, da smo si za to — kot za večino ostalih tegob —, Slovenci krivi le sami. Kaj ima Slovenija od Velike nagrade Avstrije? Rekel bi, da bolj malo. Za večino ljudi je to morda res najbližja dirka formule 1, kraljice motošporta — toda korist, ki jo ima Slovenija, se s tem že konča. Škoda.

Vzroki

Vzrokov, da Slovenija nikdar ni bila blizu svetovnim tokovom v motošportu, je veliko. Geografsko je sicer blizu motošportnim velesilam v formuli 1, kakršne so Italija, Avstrija, Nemčija, Švica…

Motošport je šport bogatih, tako držav kot posameznikov. Slovenija ni bogata in nima bogatih posameznikov. Resda imamo veliko ljubiteljev tega športa, ni pa investitorjev, spremljevalne industrije in posameznikov, ki bi podpirali motošport.

Zamujen zgled Barcelone

Najprej bi v Sloveniji potrebovali dirkališče. Gradijo ga že štirideset let, a ga sploh še niso začeli graditi. Mislim, da je pot do dirkališča v slovenskih razmerah samo ena. To govorim in ponavljam že več kot dvajset let, imenujem jo katalonska pot.

V Španiji, ki ima mnogo daljšo motošportno tradicijo, so že pred letom 1990 imeli veliko dirkališč. Najbolj znani sta bili v Jarami pri Madridu in v andaluzijskem Jerezu, a tudi v Barceloni so hoteli svoje dirkališče. Do leta 1975, ko je postalo prenevarno, so dirke prirejali na Montjuïcu, na ulicah.

Deželni predsednik Katalonije je poiskal partnerje v industriji. Največja katalonska podjetja so ustanovila konzorcij, v katerem so zbrali denar za izgradnjo dirkališča. Nissan — ki ima v Barceloni tovarno —, Banco de Cataluña, naftna družba in še nekaj podjetij je pomagalo zgraditi dirkališče do leta 1991.

Takrat bi verjetno tudi v Sloveniji lahko v podoben sklad povezali Revoz, Petrol, Istrabenz, Ljubljansko banko, SCT in še kakšno podjetje. Če bi država ali kakšna občina poklonila primerno zemljišče in uredila dovoljenja, bi sodobno dirkališče stalo okrog 60 milijonov dolarjev. Torej bi vsako podjetje moralo vložiti v takšen sklad sedem, morda osem milijonov dolarjev, SCT pa bi svoj delež plačal z gradnjo. Deset, dvajset let bi lahko ta podjetja uporabljala dirkališče, se na njem promovirala, poimenovala ovinke po svojih podjetjih in še kaj…

Zlahka bi takrat Slovenija dobila moderno dirkališče. Na katalonski način.

Ne Slovenija in ne Hrvaška, ampak Avstrija

Treba pa je tudi vedeti, da bi Slovenija takrat zlahka prišla tudi do dirke formule 1, saj je Bernie Ecclestone zaradi vse strožje omejevanja reklamiranja tobaka v nekaterih državah Evropske unije iskal države na njenem obrobju. Hotel je celo prenoviti Grobnik in formulo 1 pripeljati tja, pa mu je to preprečila razklana hrvaška politika. Tudjman je bil za, reška socialdemokracija pa proti. Vas to spominja na Slovenijo?

Dirko je potem na prenovljenem Zeltwegu dobila Avstrija, ravno takrat sveža članica EU. Tedanji kancler Wolfgang Schüssel je podpisal poseben odlok o dovoljeni promociji tobaka na dirkah formule 1. Avstrijci so pač vedno razumeli svoje interese.

Za prihodnje generacije

Tako bi lahko že tudi v Sloveniji začeli podpirati motošport. Jasno je, da v Sloveniji ni milijonarskih in milijarderskih otrok, ki bi jim motošportno pot do vrha lahko plačevali njihovi starši ali sorodniki.

Ostaja drugačna pot. Ko bi zgradili dirkališče, ki ga omenjam, bi lahko ta sklad pretvorili v sklad za razvoj mladih dirkačev. V njem bi ista in morda še druga velika, bogata podjetja, predvsem ta v večinski državni lasti, nalagala denar za dirkaške programe nadarjenih mladih dirkačev. S tremi do petimi milijoni mark (zdaj evrov) na leto bi lahko pot do svetovnega razreda kartinga, formule renault, BMW, formule 3, pa tudi do dirk v seriji GP3 in GP2, morda tudi v svetovnem rallyju, v Le Mansu ali še kje našlo kar nekaj nadarjenih Slovencev. Tako bi počasi polnili to bazo in talentom omogočili nekaj, česar sicer ne bi mogli doseči. S pomočjo sklada bi strokovno in pravično — ker tudi to je v Sloveniji težava — vsako leto pripeljali v višjo kategorijo tekmovanja. Prepričan sem, da bi se čez nekaj let počasi našel kak Vettel, Alonso ali Hamilton. Tako bi se tudi Slovenija znašla na zemljevidu motošportnega sveta, kjer zdaj sameva podjetje Akrapovič.

Trebuh zunaj

Ko smo bili že blizu Dunaja, sem se zbudil iz sanj. Avstrijski Red Bull samo nadaljuje tradicijo, ki so jo naši severni sosedje začeli že pred pol stoletja ali še prej. Niki Lauda je bil na Dunaju, tudi Gerhard Berger je prišel, pa dr. Helmut Marko, vsi nekdanji dirkači. Daniel Ricciardo je bil kar malo v senci domačih dirkaških zvezd.

Čeprav to ni povsem enako, rad primerjam slovenske alpske smučarske začetke z avstrijskimi v motošportu. Ideja, načrt, izpeljava — to je bilo Vogrinčevo vodilo sredi 70. let, ko je z Bojanom Križajem in Borisom Strelom lansiral slovensko smučarsko zgodbo.

Avstrijci so znali izkoristiti zapuščino Jochena Rindta in Nikija Laude in jo spremeniti v nekaj, kar je danes športna realnost. Formula 1 in motošport sta sestavni del njihove športne pokrajine, od tega pa imajo tudi veliko poslovnih koristi.

Dolgo sem verjel, da bi se tudi Slovenija lahko približala motošportnemu svetu, vendar zdaj v to vedno bolj dvomim. Krivi pa nista samo geografska majhnost Slovenije in relativna revščina Slovencev. Najbolj kriva je majhnost v glavah — a to je že lastnost, zaradi katere je pri nas slabo že na marsikaterem drugem področju.


Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v četrtek, 23. aprila, na avtorjevem blogu www.miranalisic.com pod naslovom Zeltweg je daleč kot Amerika. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE