Crnkovič/Črnkovič: Let’s call the whole Patria thing off!

Takšno household ime oz. priimek je pri nas recimo Crnkovič. Po moji zaslugi, seveda. V medijih sem najmanj enkrat na teden ali več že trideset let — ne seveda ves čas enako frekventno in zapomnljivo —, zato so si ljudje priimek pač zapomnili, tudi če še nikoli niso nič mojega prebrali.

Zato pa ne samo gospodinjstvom, temveč tudi medijem ni šlo v račun, da se je v odmevno afero naenkrat zapletel (ali so ga zapletli) nek Črnkovič, Ivan Črnkovič.

Bistvena je kljukica

Nisem štel, kolikokrat so se televizijski in radijski spikerji pri poročanju o aferi Patria zmotili in g. Ivana preimenovali v Crnkoviča. Nekajkrat sem pomoto opazil tudi črno na belem v pisni obliki.

V nekem trenutku je bilo to zame že precej nadležno. Občutek sem imel, kot da me hočejo uvaliti v to zadevo, kot da mi kradejo blagovno znamko, kot da posegajo v mojo identiteto. Ni mi bilo prijetno, no. Najbrž sem pretiraval — popolnoma iracionalno, se razume, in ne preveč resno in naglas —, ker sem pač skrben brand menedžer, vsaj sam sebi, in sem se delal še skrbnejšega.

Me je pa zabavalo, ko sem gledal poročila in v tistih stotinkah sekunde pred č-jem zaznaval poseben trud v tresočem glasu napovedovalke, ki je morala pomisliti name vsaj toliko, da ni slučajno omenila mene. Kot da ne bi bila že sama po sebi dovolj težka ta nemogoča zmeda štirih soglasnikov na kupu, v inkriminiranem primeru zakomplicirana še s kljukico.

Glede na to, da je Ustavno sodišče razveljavilo sodbo v primeru Patria, sem Ivana Črnkoviča tudi sam dolžen oprati krivde, da si je drznil v javnosti še bolj pogosto kot jaz sam nositi priimek, skoraj identičen mojemu — kot mi je šlo po glavi, kadar sem siten zaradi infringementa gledal Odmeve.

Zoran, Milan…

Nekoč je bil brand Zoran Crnkovič, kitarist in vokalist skupine Jutro, tudi studijski glasbenik, sicer in pozneje tehnik na Radiu Slovenija. (Imel sem to singlco. Zoran je skrajno desni.) Tu in tam se mi je zgodilo, da me je kdo poklical ali omenil kot Zorana. Zdaj že dolgo ne več.

Obstaja tudi Milan Crnkovič iz Kamnika, kamerman na TV Slovenija. Vsaj enkrat so ga v prispevku podpisali — videl na lastne oči — kot Marka Crnkoviča. Ko je enkrat snemal mene, sva ugotovila, da bi najina stara očeta lahko bila brata ali vsaj bratranca, se ne spomnim. (V katerem kolenu bi potem bila v sorodu?)

Od kolena do kolena

Originalni priimek je po mojem Crnkovič (Crnković), ki izvira iz hrvaškega Gorskega Kotarja, konkretno iz okolice Delnic — Planina, Skrad, anyone? —, medtem ko je Črnkovič verjetno poslovenjena varianta, ki jo je pomotoma izumil kak župnik z levega brega Kolpe.

Kot zanimivost samo toliko: po podatkih SURS je v Sloveniji 55 Crnkovičev (plus 46 Crnkovićev) in 38 Črnkovičev. V sorodu sem s petimi Crnkoviči: s tremi v prvem kolenu, z enim v tretjem, z enim pa v četrtem — če prav razumem te ortopedske metafore. Seveda sem v sorodu s še kar nekaj ljudmi od prvega do ne vem katerega kolena, a se ne pišejo Crnkovič.

Blogos in Borges Dežulović

Provenienco svojega priimka in poljubnost trdega in mehkega č sem nekoč že razložil v eni od epistol, ki sva si jih leta 2006 izmenjavala s hrvaškim kolumnistom in pisateljem Borisom Dežulovićem (ki je še danes Dnevnikov kolumnist in nasploh najboljši, kar jih je kdaj tlačilo slovenske medije). Takole sem mu pisal:

“Julij Crnković se je rodil leta 1898 na Planini pri Delnicah v Gorskem Kotarju. To je nekaj takega, kot če bi se na slovenski strani rodil v Kočevskem Rogu. Medvedi pa to — in ljudje, ki se jih ne bojijo. Kakorkoli, leta 1919 se je Julij oženil z leto dni mlajšo Ano Grgurić, rojeno v Skradu, in na Državnih železnicah Kraljevine SHS dobil službo nadzornika proge.”

“Leta 1922 se jima je rodil drugi sin Rudi, vendar že v Kamanju pri Ozlju pri Karlovcu, na desnem bregu Kolpe, kamor je bil Julij medtem premeščen. Mali Rudi je začel leta 1929 obiskovati osnovno šolo v Kočevju, kamor je bil medtem ponovno premeščen njegov oče. Iz spričeval z začetka tridesetih let je razvidno, da so ga takrat podpisovali kot Crnkoviča.”

“Po koncu vojne, ko se je po zapletenih in mučnih ovinkih vrnil iz internacije v Gonarsu (kamor so ga kot maturanta kočevske gimnazije leta 1941 odpeljali Lahi) in iz partizanov, kjer ga je leta 1944 na Fruški Gori pri Iloku ranil v rit šrapnel, se je Rudi vrnil domov — tokrat v Brežice, kamor je bil njegov oče medtem že spet premeščen. Odločil se je, da bo študiral ekonomijo, in se vpisal na Sveučilište u Zagrebu.”

“Zagreb je bil od Brežic oddaljen pol ure vožnje z vlakom, Ljubljana pa kar štiri ure. (Boris Kidrič je izdal dekret o ustanovitvi Gospodarske fakultete v Ljubljani šele spomladi 1946! Toliko o slovenski prednosti pred Hrvati.)”

“Iz zagrebškega indeksa je razvidno, da so Rudija imeli za Crnkovića. In ko je leta 1950 po diplomi dobil službo v nekem vladnem kabinetu v Ljubljani, je bil naenkrat spet Crnkovič. Po letu 1952, ko je bil po uvedbi samoupravljanja dekretiran v Maribor za načelnika Okrajnega ljudskega odbora, pa je bil mehki č sploh pozabljen.”

“Tako je bilo vse do nekega popoldneva leta 1985, ko ga je Ana Crnković, njegova lastna mati — in moja lastna babica, če še nisi uganil —, na balkonu svoje sobe v Domu upokojencev Danice Vogrinec na Pobrežju na lepem in prvič v življenju vprašala, ali se ima za Hrvata ali Slovenca. (Nacionalnost ni bila nikoli issue niti v širši žlahti, kaj šele v ožji familiji.) Foter je prostodušno odgovoril, da se ima seveda za Slovenca, kaj pa drugega, pravzaprav Mariborčana, češ, saj sploh ni hodil v hrvaške šole in se rodnih krajev staršev ne spominja razen z redkih obiskov, pa tudi življenje, družino in kariero si je ustvaril v Sloveniji in še posebej na Štajerskem.”

“Noni je vzelo sapo od razočaranja. Nadrla ga je kot majhnega otroka in mu zabičala, da se nima kaj razglašati za Slovenca, dokler je ona živa. No, fizično je bila oddaljena le eno ulico, časovno pa nekaj mesecev od pokopališča. Tako sem potem podedoval gigantsko enciklopedijo Gorskega Kotarja v dveh delih, ki je nikoli nisem niti prelistal.”

“To buklo sem izrecno podedoval jaz in ne kdo drug od skupaj šestih vnukov, ker sem po noninem mnenju samo jaz bil pravi ‘čečkan’ (ali ‘Čečkan’). Tega nisem nikoli dobro razumel, niti mi ni bilo jasno, ali je to lastno ime ali samostalnik ali pridevnik. Ko sem bil majhen, sem si pod tem predstavljal človeka, ki se ne boji medveda.”

“Jaz sam sem bil Crnković samo v evidencah JLA in v pismih bralcev v starih časih v Delu. Če so pizdili čez moje članke, so me striktno omenjali kot Crnkovića.”

PS: Danes to enako strikno počnejo pacienti na internetu.

Opomba

To pismo je bilo objavljeno v Dnevniku 2. septembra 2006. Še danes je na njihovi spletni strani, ampak je — take a wild guess — zaklenjeno. Hvala bogu, da sem imel takrat svoj blog na SiOLovem Blogosu, kjer sem (z Dnevnikovo milostjo, seveda) objavljal kolumne iz tiska. Pisemska kolumna pod naslovom Međedović, Biberović, Crnković je tam še danes prosto dostopna.

Ponavljam: seveda ima medij pravico zaklepati vsebine, vendar se mi zdi v konkretnem primeru nevzdržno, da je po toliko letih moj tekst dostopen samo proti plačilu. (Da ne omenjam, da je bil takrat odklenjen.) Kaj naj jim rečem? Da je honorar potekel/zastaral? Da se ne bi smeli obnašati tako, kot da sem pri njih na plači? Da sem si sam kriv, ker sem jim s pogodbo odstopil materialne avtorske pravice za nedoločen čas?

Ne vem. Ne zdi se mi prav. Kot da bi nekje na Dnevnikovem internetu obstajal okostnjak iz omare, z.t.k. Črnkovič.