Varuh rabi varuha: Če niste zadovoljni z RTV, pozabite in preklopite

Možnost oz. pravica, da se gledalci in poslušalci javnega servisa pritožijo, je popolna farsa za naivneže in predstava za nepoučene. Če niste zadovoljni z radiom in televizijo, vse skupaj kar pozabite. Ali še bolje: preklopite.

Ne poskušajte s pritožbami: praviloma ne boste dobili odgovora, čeprav bi ga morali, vaših stališč ne bo nihče prebiral, še najmanj uredniki. Na izboljšave in upoštevanje ugotovitev tudi pozabite. Brez sramu nam že leta in leta mečejo pesek v oči javnosti.

Res imajo srečo, da jih ta ne samo vdano prenaša, temveč stoično plačuje 12,75€ za njihovo vrhunsko aroganco. Nepojmljivo, ampak tako je.

Zariban sistem

Večletno izkušnjo, ko sem dolga leta zaman čakal na odziv na štiri svoje pritožbe — in to kljub vztrajnemu opozarjanju, da so dolžni odgovoriti v enem mesecu —, sem že večkrat podrobno opisal, tudi objavil vse dopise. Pomagalo ni nič. Niti javno pismo varuhinji pravic ni pomagalo. Pa ne zato, ker bi bila sama kaj kriva, ampak ker se vse zalomi na relaciji med varuhom in vodstvom RTV Slovenija in Programskim svetom. Neznosna samopašnost vodstva in Sveta vedno znova zatolče iskreno poslanstvo varovanja pravic gledalcev in poslušalcev.

Pa kaj bi jadikoval. Celo sam varuh potrebuje varuha, tudi njegove pritožbe niso uslišane, sistem ne funkcionira, popolnoma je zaribal. Zgodilo se je celo, da mi je prejšnja varuhinja Miša Molk na pismo odgovorila, a je imela še več smole od mene: tudi njenega odgovora noben medij ni hotel objaviti. Koga pa še zanima dogajanje na RTV? Saj smo plačali položnico, da nam le nehajo težiti!

Tovarištvo v molku

Večja od samozadostnosti RTV Slovenija, nečimrnosti vodstva in področnih urednikov je samo še medsebojna solidarnost novinarjev in medijev — tovarištvo v molku in gledanju stran. Toda kaj bi se pritoževali gledalci in poslušalci. Poglejmo raje, kako se po Miši Molk pritožuje sedanji varuh Lado Ambrožič v zadnjem letnem poročilu za leto 2014, ki so ga člani Programskega sveta obravnavali na seji nekaj dni nazaj. Seveda se ponavljam, toda mediji znova niso niti opazili. Poudarki so moji:

“Ni bistvo, da varuha imamo, kot lahko beremo v odzivnih poročilih vodstva hiše. Bistvo je v tem, da moramo varuha slišati, ga upoštevati. Varuh je na sejah Programskega sveta vedno tisti, ki do konca potrpežljivo čaka, da bo dobil besedo, a največkrat ga odpravijo z obljubo, da se bo to zgodilo prihodnjič. V dveh letih, od kar sem bil imenovan na to mesto, ni bilo nobene resne obravnave kršitve programskih standardov in drugih napak, ki nanje vseskozi opozarjam v mesečnih in drugih poročilih. Prav tako nimam povratnih informacij o tem, ali uredniki novinarje in voditelje oddaj seznanjajo z ugotovitvami Varuha.”

Skratka: varuh je na RTV Slovenija očitno fikus, ki ga imajo zaradi lepšega in zaradi forme. Če varuh napiše, da hiša ni obravnavala nobene kršitve standardov in drugih napak in da nima nobene povratne informacije s strani urednikov in novinarjev, potem je težava podvojena: uzurpatorji RTV Slovenija ne ignorirajo samo svoje publike, zaradi katere so v službi, temveč ignorirajo tudi varuha.

Slaba tolažba za javnost — pa vendar kronski dokaz, da se vsem na očeh dogaja perverzija, ob katerih nihče ne trzne niti z očesom. Še najmanj mediji, ki o statusu varuha in sistemu pritožb ne pišejo niti takrat, ko so točka na dnevnem redu Programskega sveta. Komu mar!

Umazano perilo

Če bi dal kaj na svoj ponos, bi Ambrožič pač takoj moral odstopiti. Ko sta se po zadnji seji v Odmevih (20.4.2015) soočila Ambrožič in dr. Mitja Štular, predsednik PS (sicer civilnodružbeni podpornik Janeza Janše), je bilo pričakovati konflikt. Zato ni presenetil angažma voditelja Slavka Bobovnika, ki je Ambrožiča ustavil s pripombo: “To najino perilo bova oprala po oddaji.” Šlo je za očitek varuha, da ga ne vabijo niti v programe RTV Slovenija, da bi predstavil svoje ugotovitve.

Lepa metafora: če perila, ki je naše perilo, nihče noče povohati, tudi javnost ne, si tega ne znam razlagati drugače, kot da medijska srenja rešuje ta problem tako, da perila ne pere v pralnem stroju, ampak ga samo daje na kup in gleda stran.

Pa to še ni vse. Sam varuh celo podrobno opisuje “blokado”, kot pravi, pri poskusu sporočanja svojih ugotovitev v lastni hiši. Pikantno branje:

“In če je do sprejema novega Pravilnika varuh dvakrat na kratko le gostoval v sicer skromno spremljanem času na Radiu in v jutranjem programu TV, so se mu po septembru vrata programov javne radiotelevizije hermetično zaprla. Ob drugem kvartalnem poročilu je varuh o tem poročal Programskemu svetu, vendar mu ni nihče prisluhnil. Varuhovo edino in najmočnejše orožje — Radio Slovenija, Televizija Slovenija in tisk — je v glavnem nedosegljivo, tako v dveh letih ni bilo nobenega vabila za nastop v oddajah Informativnega programa TVS kot tudi Radia, blokadi se je pridružilo celo hišno glasilo Kričač, izjema je edino spletni portal MMC, ki pa je ob koncu leta izjemoma zavrnil objavo ponujene kolumne Interregnum.”

“Ob tem se sama po sebi ponuja primerjava z varuhinjo človekovih pravic: brez medijev zanjo in za kršitve človekovih pravic tako rekoč ne bi vedel nihče. V primeru varuha pravic gledalce, poslušalcev in uporabnikov portala MMC je srečna okoliščina ta, da je na tem mestu uveljavljeno novinarsko in publicistično ime; če bi bil na njegovo mesto imenovan nekdo od zunaj, zanj nihče ne bi vedel do konca mandata.”

Fikuspikus

Lahko bi torej bilo še huje, pravi Ambrožič — če bi na mestu varuha sedelo manj zveneče ime od njegovega. Huje tu pomeni lahko samo to, da ne bi dobil niti enega termina v dveh letih. Tudi obtožbe proti Programskemu svetu v omenjenih Odmevih so bile za tistega, ki je prebral poročilo, predvidljive: varuh je govoril v soočenju s Štularjem o “napetem odnosu” med njimi, da “nismo kompatibilni”, da “moleduje, odgovora pa ni”, o “tiščanju glave v pesek”, o polletnem čakanju, da se kršitve sploh obravnavajo.

Znam si predstavljati, da Ambrožiča marsikdo razume kot nergača in samozaljubljenega seniorja, ki bi rad nastopal. Vendar je njegove številne, faktično utemeljene ocene o preziru do njegovega dela skoraj nemogoče izključiti kot neresnične. Te ocene niso bile demantirane in očitki se ponavljajo že pri drugem varuhu, povsem enaki so bili že pri Miši Molk. Zato bi jih težko diskvalificirali kot neobjektivne.

Če Ambrožič ne bo iz protesta odstopil, bi smeli pričakovati, da nam javni servis zniža položnice za ceno enega fikusa.