Fokuspokusova vikend bralna značka (25.4.--27.4.)

Blade Runner: Anatomija neke klasike — BFI Film Forever.

Tretji film Ridleyja Scotta, zgodba o belolasem lovcu na glave Ricku Deckardu in njegovi misiji, da uniči uporniško bando replikantov — sintetično-bioloških androidov, komajda drugačnih od ljudi —, ostaja najbolj priljubljen od vseh njegovih in najbolj večplasten. Toda kako se film drži 33 let po nastanku? In kaj nam lahko pove o današnji tehnologiji, politiki, arhitekturi, življenju, smrti in človekovi usodi?

Video streaming v realnem času na družbenih omrežjih poganja medijsko navdušenje — Entrepreneur.

V zadnjih tednih je internetne medije prevzelo navdušenje nad video streamingom v realnem času na družbenih omrežjih. Čeprav najbolj priljubljeni tovrstni aplikaciji — trenutno Meerkat in Twitterjev Periscope — omogočata samo enosmerno komunikacijo, pa vendarle dajejo podjetjem možnost za predvajanje streamov in pogovorov na družbenih omrežjih v okviru ene same platforme in s pritiskom na en gumb.

Jon Stewart: “Zakaj sem pustil The Daily Show.” — The Guardian.

Jon Stewart se ni zavedel, da je čas, da pusti “najboljšo službo na svetu”, kot je sam temu rekel, v nekem določenem trenutku. Ni bilo epifanije, nič se ni zabliskalo. “Življenje ne deluje tako,” pravi v samoironičnem tonu, značilnem zanj, ko govori o sebi, “da bi z nebo pokazal s prstom nate in rekel: ‘Pojdi!’ To se zgodi samo, če te odpustijo — in verjemite, da vem, o čem govorim.”

Rebrandanje zakajanja: Kako pridni fantje ženejo naprej novo veleindustrijo — Fast Company.

Pred petimi leti se je Brendan Kennedy pripravljal na resen pogovor s svojo ženo Mario. Do takrat si je utiral predvidljivo kariero tehnološkega entrepreneurja. Lansiral je že dve uspešni podjetji. Diplomiral je na Yalu. Bil je organizacijski direktor Bank Analytics v Silicijevi dolini. Toda nekega dne se je moral resno pogovoriti z Mario in ji povedati, da hoče pustiti tehnološko industrijo in začeti prodajati travo.

Babi, pejd po puško — The New York Times.

Najbolj znana ženska na svetu ima resen problem: ne more pogruntati, kako voditi kampanjo kot ženska. Leta 2008 je sprejemala nasvete od dveh moških — Billa Clintona in Marka Penna — in vodila kampanjo kot moški. V skrbi, da mora nekako dokazati, da je sposobna biti vrhovni poveljnik, je odvrgla svojo ženskost, ranljivost in srce — tako v smislu imidža kot tém —, kar je bilo za Penna vse neznosno. Njen strategist je zavestno zadušil smisel za humor v njej in toplino in poudaril muskularnost in bojevitost. Oblikoval jo je po modelu Železne lady Thatcher. 

Vrnimo ljudem to prastaro navado, da se znajo izgubiti — The New York Times.

Uzgubil sem se v Latinski četrti in se znašel ob nogi — dobesedno — Michela de Montaigna. Bronast kip francoskega renesančnega filozofa z blaženim nasmehom, ogrinjalom čez ramena in s prekrižanimi nogami sedi na Rue des Ecoles v Parizu, nasproti Sorbone. Kip je črnikasto zelen — razen konice desnega čevlja. Študentje pravijo, da prinase srečo na izpitu, če se dotakneš Montaignovega čevlja. Jaz sem že imela srečo: nisem imela načrta mesta.

Tracey Emin o Hillary, Schieleju in življenju brez seksa — Profil.

Britanska umetnica Tracey Emin velja za kraljico provokacije — kar sicer sovraži kot oznako — in je ena najuspešnejših svetovnih umetnic. Pred razstavo v dunajskem Leopoldovem muzeju je pogovor tekel o frizuri Hillary Clinton, sramnih dlakah, trgu umetnin in življenju brez seksa.