Janez zmagoslavni poraženec, Janša poraženi zmagoslavljenec
Razveljavitev sodbe v primeru Patria je bila totalen antiklimaks. Cela Slovenija je slutila, da bo Patria padla, toda obenem je celi Sloveniji šla vsa ta zadeva že tako na živce, da razveljavitev razen vpletenim ni prinesla veselja in zadoščenja, jeze in razočaranja.
Epilog, ki to morda še ni, bo samo še podaljšal obojestransko nelagodje. Tisti, ki so Janšo in konzorcij že doslej obsojali — in s tem ne mislim sodnega aparata —, si na lepem prijazni ne morejo kaj, da se ne bi zgražali nad veseljem tistih, ki so doslej obsojali obsojevalce. Več od tega res ne morejo povedati. Nimajo več kaj povedati.
No, razen da opominjajo, da se Ustavno sodišče ni spuščalo v dejansko stanje, ampak v postopek. Da ne bi kdo že po dveh, treh urah pozabil, da so razveljavljeni obsojenci v resnici barabe, ki so jim rešili kožo nad realnostjo vzvišeni pravniki s svojimi paragrafskimi sofizmi.
Čestitke in opravičilo
Ob razveljavitvi sodbe je Janši, Krkoviču, Črnkoviču treba čestitati. Privoščim jim, da se je izkazalo, da so bili po nemarnem obsojeni. Privoščim jim svobodo in status nedolžnega človeka.
Ne pričakujem, da se jim bo kdorkoli opravičil za potrato časa, ki so ga fizično prebili na sodiščih, mentalno pod pezo obtožnice in obsodbe ali kaj šele v zaporu.
Bi se pa vsekakor spodobilo, da bi se jim. Opravičiti bi se jim morali predsednik države, predsednik vlade in minister za pravosodje. Saj so bili obsojeni v imenu ljudstva, ne.
Ne pričakujem, da se jim bodo opravičili vsi tisti, ki so po njih pljuvali kot po zadnjih kriminalcih, prepričani v nezmotljivost tožilcev in sodnikov. Ne pričakujem, da se jim bodo mediji zahvalili za sicer nejevoljno sodelovanje pri dvigovanju klikanosti, ratingov, naklad. Niti opravičili, ker so bili ves čas tako prekleto pametni kot… — no, kot Masleša.
Pir in Lazar
Razveljavitev je Janševa Pirova zmaga. Odkar so pred dvema letoma zrušili njegovo vlado, je iz politika, ki je še vedno in kljub vsemu obetal, postal politično truplo. Ustavno sodišče ga ne bo resuscitiralo kot Jezus Lazarja.
Politični tekmeci so naredili vse, kar so mogli, da bi ga uničili, toda nazadnje se je uničil sam. Uničil se je z zmerjanjem z zombiji in opankarji in butli, z nakladanjem o mugelskih prdcih, s pravičništvom, bizarnostjo javnega komuniciranja, z aroganco, trmo, cinizmom, zoprnostjo, neprijaznostjo, nepopustljivostjo, politično kratkovidnostjo, averzijo do medijev, popolnim pomanjkanjem talenta za PR, tudi s smešnimi kapami.
Lani jeseni sem na Požareportu napisal kolumno, v kateri sem dokazoval, da bi se Janša “moral sam, prostovoljno umakniti iz politike”, se “moralno dvigniti nad vso to neverjetno gonjo, ki jo je doživljal”.
Takole sem zaključil:
“Če bo Janša dokazal svoj prav, bo dobil osebno zadoščenje. Druge koristi pa od tega ne bo. Morebitna razveljavitev sodbe mu ne bo prinesla politične rehabilitacije, niti ne bo diskreditirala njegovih preganjalcev, SDS bo do takrat morda že propadla, Slovenija ne bo deležna očiščenja in pomlajenja. To ne bo moralni triumf. To bo samo še ena fusnota v zgodovini političnih pomot — v katero pa se je s svojo konfliktno, nekrščansko maščevalnostjo do farizejev že večkrat vpisal tudi sam.”
Če bi bil Janša držal jezik za zobmi, bi bil jutri, pojutrišnjem — po razveljavitvi Patrie — lahko spet kdaj predsednik vlade ali vsaj nesporno avtoritativni leader desne opozicije. Pa mu ni zneslo. Razveljavitev ne pomeni rehabilitacije. Nihče ga ni dolžen rehabilitirati. Rehabilitiral bi se lahko samo sam — toda bojim se, da je ta vlak zamudil.
I rest my case. Patria o muerte.
