Srednji sloj, srednja leta in vrhunski rezultati ne grejo skupaj. Štekate?
Laktatni prag
Včeraj sem doživel prizor tedna. Petdesetletnik je na karbonskem kolesu za kronometer v aerodinamični drži prodiral po Šmartinski cesti. Ni se mu zmešalo! Na glavi je imel čelado v obliki kaplje, odet je bil v oprijet dres profijev. Ritmični odbleski sonca so lepo poudarjali tresenje ledvenega špeha.
V usta pa mu je molela silikonska cevčica: z njeno pomočjo je v mogočno telo v enakomernih intervalih cuzal predpisano dozo elektrolitov in hidratov. Ekranček na krmilu ga je obveščal, da se počasi bliža laktatnemu pragu.
Take mešanice sreče in trpljenja na človeškem obrazu nisem videl že vse od prihoda nalomljene Petre Majdič v olimpijski cilj v Vancouvru.
Lahko me obtožite voajerskega kretenizma. Toda svetujem vam, da zdržite še trenutek, kajti zamolčal sem ključni podatek: kandidat za prvo tisočerico na maratonu Franja namreč ni vozil po kolesarski stezi, ki se mu je ponujala na desni, temveč se je z aplikacijo za urjenje superfotrov boril kar na voznem pasu. Intervali so jeba!
Kdor ni na Franji, ni Slovenc!
Rekreacija že dolgo ni več hec. Kdor ne teče, ni naš. Pardon: kdor ne odteče Ljubljanskega maratona ali ne pogoni Franje, ni Slovenc. Statistika, ki pravi, da bo letno kmalu izdanih več tekaških knjig kot leposlovja, se lahko v resničnosti manifestira tudi tako, da vas bežni znanec na pivu povsem mirno in brez zadržkov vpraša, kakšen je vaš čas na malem maratonu. Verjetno sklepa, da je veliki neprimeren za vaš stas in glas in da z vprašanjem o času na 21 kilometrov ne more zgrešiti.
Še zdaj premišljujem, kdo se je počutil bolj idiotsko. Najbrž jaz, ker v nadaljevanju niti tega nisem vedel, kaj je to pronacija.
Človek, ki se začne pri štiridesetih štopati, ne tesni vode, vam rečem. Kaj žene bivšega debeluha in kadilca, ki že v šoli ni ničesar bolj sovražil od telesne vzgoje, da po dopolnjenih treh, štirih dekadah hoje na iks, hamburgerja in monitorja postane sam svoj športni junak?
Na tej točki sem se verjetno zameril zdravoživcem vseh branž, a nikar ne sklepajte prehitro. Kajti med zdravim športnim udejstvovanjem (ali sproščujočim gibanjem v naravi) in novim stanjem duha, ki terja rezultat, primerjavo z drugimi in app za jutranje sporočanje sledilcem/frendom, da si določeno razdaljo odhropel hitreje kot v ponedeljek, je razlika. Nanjo kažejo tudi vse pogostejše doping kontrole na rekreativnih tekmovanjih.
S kom tekmujete, koštruni?
Vaša telesa so stara in športa nevajena. Bolj ko jih tlačite v drese svojih profesionalnih idolov, bolj ste videti patetični. Lahko si izmislite petsto rekreativnih podkategorij in vaških lig, vaš rezultat ne bo nikdar vrhunski. Je ni kemije. Nikoli ne bo tak, kot bi ga imel vaš motorično spretnejši in za šport bolj nadarjeni sošolec, če mu pri devetnajstih ne bi obrnilo kolena in je šel v Tobačno delat. Mu še zdaj zamerite, ker vas je pri med dvema ognjema ciljal v salo?
Pustite ta dirkaški sleng, tekmovanja in cunje profesionalnih ekip testosterona polnim fantom širokih čeljusti, da si vse to pošteno prišvicajo.
Srednji sloj, srednja leta in vrhunski rezultati ne gredo skupaj. Štekate?
Mogoče pa dolgometražna aerobna naprezanja predstavljajo ravno prav varno zmes za ustvarjanje samopreslepitve. Upam si! Zmorem!
Če si v življenju nisi upal tvegati in se imaš zaradi varne, a dolgočasne službe za luzerja, izgubljenega v povprečju, je rekreativni maratonizem popolna kombinacija pokore, ker si zguba, in hkratne iluzije, da nisi zguba, ker se ne predajaš. Čeprav, roko na srce — več od žuljev, dehidracije in špikanja v kolenu pri tem početju ne tvegaš.
Če res želite spoznati samega sebe, se pojdite igrat kako drugo igro.
Vem, da bom s tem zapisom dregnil v srž novokomponirane biti srednjega sloja, a resnica mora na dan. Mora! Toda o uzurpaciji javnih površin z rekreacijo in o kolektivnem razkazovanju pajkic v centru mesta pa vendarle raje ne bi. Toliko gneva, kot si ga je z idejo, da je tek mimo lokalov navaden ekshibicionizem, s strani prešvicanih lani nakopala uboga Jela Krečič, si res ne želim. No, zdaj pa navalite.
Disklejmerček
Preden začnete, da gobcam, ker ne vem, zakaj pri svežem zraku gre, naj izdam še svojo osebno izkaznico švica. Že leta sem precej zagrizen gorski kolesar. Sploh dol grede. Se ne štopam. Ne udeležujem se tekem. Po turi rad kadim. Še raje pijem pivo. V preteklem tednu sem bil vsak dan na kolesu. Vozim se tudi pozimi. Nikdar ne treniram.