Bodimo realni, zahtevajmo normalno!
Razmerje med koalicijo in opozicijo spominja na razmerje med sadistom in mazohistom: oba doživljata ekstazo. Levici ustreza Janša, saj lahko z njim kot opozicijskim voditeljem levica večno vlada. Hkrati pa Janši ustreza Cerar in vladavina levice, saj se zaveda, da nikoli več ne bo mogel sestaviti vlade. S košarico Nove Slovenije je to postalo jasno vsem. Se še kdo čudi, da je zaupanje v politiko in njene institucije na tako nizki ravni?
V konsolidiranih demokracijah je spremljanje politike dolgočasno. Pri nas pa političnim voyeurjem nikoli ni dolgčas. Samo v zadnjem tednu smo bili priča prodaji pivovarskega šampiona, ki je več kot desetletje veljal za temelj bankrotirane filozofije nacionanega interesa; Janševi pisemski pošiljki in edinstveni tiskovni konferenci; iskanju ministrskih kandidatov; in še bi lahko našteval.
Checks and balances
Živimo v državi, za katero bi težko rekli, da je normalna. Imamo vlado, ki ne vlada. Imamo opozicijo, ki ruši sámo sebe. In imamo Pahorja, ki namesto s pozicije predsednika nagovarja javnost s pozicije bobnarja, kmeta, lovca, mesarja in ponosnega lastnika zlate ribice Princeske I.. Zmeda je popolna.
Slovenski koalicijsko-opozicijski sistem zavor in ravnotežij (checks and balances) je v praksi degradiran na sistem permanentnih napak enih in drugih. Vladavina nesposobnih (check) — tiskovna konferenca Janeza Janše (balance). Vebrov debakel (check) — ZL-jeva ideja o odpisu dolgov (balance).
Če je do nedavnega veljalo, da vlada glavna ovira gospodarskega razvoja, se zdaj vse bolj zdi, da svoj del odgovornosti nosi tudi opozicija. Nezmožni so minimalnega konsenza celo o sami vladi v senci in ne ponujajo ničesar.
Zahtevajmo!
Leta 1968 razvpito geslo: “Bodimo realni, zahtevajmo nemogoče” bi morali prevesti v današnjo politično realnost Slovenije kot: “Bodimo realni, zahtevajmo normalno!” Zahtevajmo vlado, ki bo vladala. Zahtevajmo opozicijo, ki bo predstavljala alternativo. Zahtevajmo predsednika države, ki bo spoštoval svojo institucijo. In da ne bo na tujih televizijah delal sramote državi.
Nelagodje z opozicijo
Pahor je Slovenijo osramotil na zunanjepolitičnem področju, Janša pa je s svojo tiskovno konferenco osramotil slovensko opozicijo. Pasivno-agresivni predsednik SDS se je proslavil z zasliševanjem novinarjev in čudaško razlago o izmikanju pošiljki. Vsi, ki smo spremljali tiskovko, smo občutili nelagodje. Nagovor svoji volilni vojski je lahko zmaga za predsednika SDS, a je hkrati poraz za alternativo.
Majhen korak k normalizaciji države je proces privatizacije, ki pa vseeno poteka prepočasi, s preveč aferami in v vladnem okolju, ki je umiku politike iz gospodarstva nenaklonjeno. Kako drugače razumeti izjave nekdanjega ministra Vebra o prodaji Telekoma? S podobno retoriko je prodajo Žita komentiral tudi Dejan Židan, ki je sedel v vladi, ki je odobrila prodajo. Izdaja?! Če koga, je Židan izdal sebe.
Čeprav oportunitetno izgubo neprodaje državne železnine merimo v milijardah evrov, je danes nujno, da prodaja steče in da se politika s svojimi lovkami umakne iz podjetij. Prodaja pivovarne je svetla izjema. Po pričevanju vpletenih zgolj zato, ker je podjetje doseglo dno in je tako postalo nezanimivo za politiko in nje interese.
Majhen korak h normalizaciji. Kaj pa velik skok? To pa bo šele zamenjava liderjev levice in desnice.
