Kredibilnost in koketnost: Pahor je prišel na boben

Flirtajoči populizem

Pahorju je uspelo unovčiti svoj narcizem in ga predelati v posebno in očitno uspešno psihopolitiko delovanja, utemeljeno na všečni komunikaciji z množicami.

Recimo temu flirtanje ali flirtajoči populizem — s tem nadgrajujem svoj razmislek iz prejšnjih zapisov, kjer populizem ne označuje politične vsebine, temveč spogledujočo se komunikacijsko formo odnosa do državljanov in publike, ki jo v določeni situaciji neposredno naslavlja.

Jasno, brez pomoči medijev bi bil Pahor nič. Ne bi ne bobnal ne asfaltiral ne mesaril. Komu v čast neki, saj razen na maloštevilno publiko koketnost ne bi imela pravega učinka!

In res, tudi v zadnji, bobnarski epizodi so mu praktično vsi mediji prijazno asistirali tako, da so o dogodku zgolj poročali. Resni in rumeni, nacionalni in komercialni, nobene pametne razlike. Kot da bi bili veseli, ker predsednik republike širokosrčno ponuja novo hvaležno snov za več klikov, gledanosti, branosti, poslušanosti.

Zmago Jelinčič je pred dnevi na modni reviji urno zagrabil kučmo, ki mu je po naključju prišla v roke, in si jo bliskovito in dovolj umetelno nadel na glavo in pričakovano požel kar nekaj pozornosti.

Že malce pozabljeni politik je storil nekaj, kar bi lahko opisali za klasično gesto flirtanja s publiko. To je gesta, ki je Jelinčiča vedno delala popularnega in priljudnega, torej človeka z določeno mero poguma za nekonvencionalno, tudi nedostojno izstopanje in za koketiranje — seveda ob prijazni pomoči vedno voljnih, nekritično povzemajočih medijev.Približno ob istem času je njegov koketni posnemovalec, predsednik republike Pahor, na podoben način razkazoval svoje mnoge talente z igranjem na bobne — in to kar v predsedniški stavbi.

Javni servis je bil navdušen: “V predsedniški palači je odmevala glasba, poleg priznanih slovenskih glasbenikov pa je svoj glasbeni talent pokazal predsednik republike Borut Pahor.”

Politainment

Politainment je nekaj, za kar je Pahor tako rekoč rojen. Bolj ko se infotainment in politika zlivata v eno s svetovnimi trendi, bolj prihaja na svoj račun.

Žal tega premika ne opažamo, ker je že sama politika po krivici poenostavljeno interpretirana kot reality show. S tem nas pitajo številni, celo resni komentatorji in novinarji. Po njihovi zaslugi je diagnoza velikokrat perverzna, saj so ravno mediji glavni promotorji resničnostne percepcije politike. Politikom samim večkrat očitajo tisto, kar je v resnici bruno v njihovem očesu in obenem učinek splošne mediatizacije politike.

Teza, da je politika je reality show, je skratka prekratka. Premik je drugačen in Pahor je lep zgled napačne ocene: če se klasičen politik poskuša obnašati kot igralec v showu, se Pahor vselej obnaša kot eden izmed nas, če bi se znašel kot igralec v politiki.

In v tej subverziji je jedro njegovega uspeha. Ja, vendarle uspeha. Ni namreč videti, da bi ljudje, ki so spregledali to svojevrstno resničnostno gledališče, v doglednem času res prevladali in mu odrekli zaupanje.

Epizodni igralec

In tako kot Pahor ne ponuja simpliciter showa, njegov pristop tudi ni katerikoli populizem. Prej je obrnjen na glavo: imitirati mora samega sebe kot nekoga, ki se je na čelu države znašel po naključju, kot v eni izmed mnogih epizodnih vlog. Izbral bi lahko katerokoli — in jo v dosedanji politični karieri tudi je.

Po svoje je celo napačno misliti, da igra vse majhne “državljanske” vloge — bobnar, picopek, mesar, asfalter, mlekar, smetar — in da pozablja igrati tisto pravo vlogo, vlogo predsednika države, ki sprejema politične odločitve. Ne. Da bi svoje vloge izpeljal do konca, mora za ta svoj ultimativni one-of-us žrtvovati prav vlogo, ki jo zaseda: ljudstvo ne sme pomisliti, da je oseba, ki igra vse vloge, samo predsednik države.

Del te igre je, da ljudstvo verjame, da Pahor kot eden-izmed-nas igra tudi to, da je predsednik tako rekoč mimogrede. Le na ta način mu je odpuščeno in dopuščeno, da ga ne dojamejo kot še enega iz legla umazane politike in da zanj terjajo drugačno obravnavo. V tej igri (za državljane) je nenadoma percipiran le kot epizodni igralec.

Vsak je lahko Pahor

Lahko pa Pahorjevo ceno zajahanega populizma tudi obrnemo: skozi signaliziranje, da je samo one-of-us, nam v zrcalni podobi sporoča, da je tudi vsak državljan lahko na njegovem mestu.

Kar ljudem imponira, pa ni zgolj ta gesta, ki je nujni, ne pa tudi zadostni pogoj. Pogoj je tista druga: da je sposoben biti kdorkoli izmed nas, anyone-of-us. Pomembno za ljudstvo je, da ljudem čim bolj imponira. Za poljubni pogled je bistveno, da je bil včeraj mesar, smetar, danes picopek in frizer, jutri bobnar ali mlekar. Fascinacija ljudi je zato lahko dvojna: vidijo se lahko v tem “takšen je kot mi” in nato še v “takšen je kot jaz”.

Narcizem kot motiv

Flirtajoči populizem uporablja marsikateri politik, domači ali tuji. Vendar so redki tisti, ki jim uspe takšno gesto preoblikovati v trajni in ključni zastavek svojega mandata. Pri Pahorju to postaja vedno bolj očitno. Zakaj?

Predvsem zato, ker je nastavljanje medijem in ljudstvu na tako plehek način naporno: predvolilno volontiranje iz kampanje leta 2012 je bilo fizično na smrt utrujajoče, zahtevalo je človeka v polni fizični kondiciji. Resnici na ljubo bi to zmogel le zelo prilagodljiv atlet v najboljših letih — in Pahor kar ustreza temu opisu.

Še pomembneje pa je, da se kot mesar, picopek, asfalter ali bobnar morate znajti. Potrebujete dovolj univerzalnih spretnosti in veščin, biti morate vsaj malce talentirani in dovolj koketni na vse strani, da vas javnost in mediji ne ujamejo pri kakšni nerodnosti, ki se lahko hitro obrne proti vam.

Predsednik sam je ob zadnjem bobnarskem nastopu za enega od medijev v kamero priznal, da je pred tem moral z glasbeno skupino dvakrat vaditi. Nič ni bilo prepuščeno naključju, vse je bilo premišljeno in zaigrano — v obeh pomenih besede.

To je razložljivo tudi s psihološkimi dispozicijami, na kar cilja kolumnist Vlado Miheljak, ki se je kot morda edini kritično obregnil ob Pahorjev bobnarski nastop:

“Ravno, ko smo brali o smrti velikega Grassa, je svoje bobnarske veščine preizkušal naš infantilizirani lik nikoli odraslega, nedoraslega moža. Borut Pahor. Nekemu glasbeniku, bobnarju, je za socialno dejavnost podelil državno odlikovanje in na slovesnosti sedel za bobne priložnostnega benda. Vajeni smo, da je enkrat smetar, drugič klobasar, tretjič konjar, pa izdelovalec damskih nogavic, oskrbnik pasjega azila, pa boksar… Pač vsega vajeni. A ko sem ga gledal za bobni v predsedniški palači, se mi je morda prvič iskreno zasmilil. Kakšna mora biti identitetna stiska tega petdesetletnega infantiliziranega moža? Dela neumnosti, klati neumnosti. In verjame v svoje neumnosti. V njegovem življenju ni več prostora za nobeno spontanost, pristnost, vse je le predstava, vse je v funkciji približevanja idealu njegovega samozazrte samopodobe. Predstava bolj za lastne potrebe kot za njegovo publiko.”

Biti Chuck Norris

Diagnoza je preprosta: Pahorju nenaklonjena, a še vedno močno manjšinska javna percepcija ga vidi kot patološkega narcisa, ki išče potrditev pri drugih. Ni mu naporno. Politični podij zanj zato ni resničnostno gledališče, temveč intenzivna notranja potreba. Patološko manifestirane značilnosti narcizma zahtevajo izgradnjo megalomaničnega Jaza, grandiozne podobe samega sebe, s katero lahko narcis vedno znova doživlja in živi svojo omnipotentnost.

Lažen občutek vsemoči — ki se odlično ujema z dano pozicijo prvega politika v državi in potencialnim občutkom enega ključnih mož na svetu — je potreben, da bi se resnični Jaz razbremenil negativnih podob o sebi in skompenziral nizko samospoštovanje, jezo, depresijo, občutek izpraznjenosti. Občutek vsemoči seveda raste glede na funkcijo, ki jo realno zaseda.

Pahorjeve grandiozne občutke o samem sebi je pred leti opisal njegov dolgoletni politični sopotnik in strankarski kolega dr. Igor Lukšič. Pahorja je primerjal s Chuckom Norrisom in slednjega označil kot poraženca z naslednjim dovtipom: “Zakaj se je Chuck Norris odločil, da odide iz javnosti? Ker je izvedel za sposobnosti Boruta Pahorja.”

Omnipotentno, supermanovsko, norrisovsko obnašanje predsednika, ki zmore delati karkoli in biti v katerikoli vlogi, je kot naročeno za preslikavo v one-of-us. Kar dela Chucka za junaka, dela tudi Boruta.

Opomba:  Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v ponedeljek, 20. aprila, pod naslovom Pahorjev flirtajoči populizem z enim-izmed-nas. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.