Praznovati bi morali 1.500-, ne 25-letnico prvih demokratičnih volitev

Tako politiki in mediji kot gledalci in volivci so namreč brez premisleka in kakršnekoli zadrege na veliko govorili o tem, za kako pomemben zgodovinski dogodek gre. In vsi so praznovali. Kot se za Slovenčke in Slovenčice spodobi. Ti namreč praznujejo vse. Vse. Kar je treba. In česar ni treba. Kar ima smisel. In morda še posebej tisto, kar nima nikakršnega smisla.

Praznovanje 25-letnice prvih demokratičnih volitev na Slovenskem je bilo nesmiselno početje.

Ne obstaja samo en tip demokracije

Če že govorimo o petindvajsetih letih: toliko časa imamo zahodni parlamentarni večstrankarski sistem. In za ta sistem značilno demokracijo. Ki pa seveda ni edina vrsta demokracije. Ni Demokracija z veliko začetnico. In ta demokracija ni demokracija nasploh. Zato bi v nesmiselni floskuli o praznovanju 25-letnice prvih demokratičnih volitev na Slovenskem morali zamenjati bodisi letnico ali pa tip demokracije.

Trditev bi se morala glasiti, da praznujemo približno 1.500-letnico prvih demokratičnih volitev na Slovenskem. Ali pa, da praznujemo petindvajsetletnico prvih parlamentarnih demokratičnih volitev na Slovenskem po koncu socializma. To bi bili točni trditvi.

Ideološko zavajanje

Trditev, da je šlo za 25-letnico prvih demokratičnih volitev na Slovenskem, pa seveda ni točna. Je laž. Oziroma je — še bolj natančno — namerno in zavestno ideološko zavajanje. In jasna manifestacija dejstva, da v slovenskem političnem in medijskem prostoru brez zadržkov prenarejajo zgodovino. Verjetno s prepričanjem, da zavajanja in prenarejanja tako ali tako ne bo nihče opazil. Kaj šele na to reagiral.

Jaz pa moram reagirati. Žal. Iz več razlogov. Najprej že zaradi dejstva, da zahodna parlamentarna demokracija ni demokracija nasploh. Ni edina vrsta ali tip demokracije. Čeprav se danes na Zahodu in tudi v Sloveniji v glavnem vsi delajo, da je. Edina demokracija. Demokracija, onkraj katere demokracije ni. Demokracija, brez katere demokracije ni.

Kot da demokracije ni bilo in je ne bo

Če sprejmemo to implicitno tezo zahodnega in tudi slovenskega razumevanja demokracije, je treba nujno zaključiti, da razen zahodne demokracije demokracije sploh ni. Je ni bilo. In je ne bo.

Kar pa ima nekaj neugodnih posledic. Ena ključnih je, da je po tej logiki treba grško antično demokracijo prekategorizirati v nedemokracijo. Ali celo v totalitarni sistem, če je totalitarizem povezan z neposredno demokracijo. In/ali z odsotnostjo parlamentarnega tipa demokracije.

Posledica: spremeniti moramo zgodovinsko razumevanje antične grške zgodovine. Na novo napisati vse zgodovinske učbenike. In verjetno uničiti kupe knjig, ki o tej demokraciji razpravljajo. In jo jemljejo resno.

Demokracija od staroslovenstva do samoupravljanja

Druga možnost pa je, da ostanemo pri dosedanjem razumevanju grške demokracije kot demokracije. Kar pa ima za posledico, da neposredna demokracija prav tako predstavlja posebni tip demokracije.

A če naredimo ta korak in upoštevamo zgodovinske podatke in dejstva iz slovenske zgodovine, potem imamo Slovenci demokracijo vsaj zadnjih tisoč petsto let, saj je bila neposredna demokracija po mnenju zgodovinarjev značilna že za staroslovansko družbo, potem za staroslovensko družbo, nazadnje pa še za demokracijo vaške skupnosti, ki je obstajala v vsem fevdalizmu in tudi pozneje.

V slovensko demokratično tradicijo pa je treba vključiti tudi demokracijo, značilno za samoupravni socializem. Kar pa bi bilo seveda nekaj groznega. Neznosnega.

Manever

Da ne bi kdo mislil: seveda mi je jasno, da je bilo govoričenje in praznovanje 25-letnice prvih demokratičnih volitev na Slovenskem še en ideološki manever. In še en poskus, da bi spremenili zavest Slovencev o zgodovini na način, kot to ustreza današnjim gospodarjem svetovne ureditve — torej Zahodu.

Učinek takšnega razumevanja zgodovine je namreč tudi domnevna superiornost Zahoda, kjer imajo demokratične volitve že več kot petindvajset let. To pomeni, da je Zahod upravičeno boljši od Slovencev. Ali vsaj Slovenčkov. In Slovenčic. Ki so jim s tem manevrom jasno pokazali — če ne celo dokazali —, da so lahko zadovoljni, da so tu, kjer so: namreč kolonija Zahoda.

Glede na to, da si večina prebivalcev in prebivalk Slovenije dovoli vbijati v glavo najrazličnejše domislice, ki ne le niso usklajene z zgodovinskimi dejstvi, temveč so tudi notranje nekonsistentne, tej državi verjetno res ni pomoči. Za reševanje problemov je namreč treba misliti — in to bistveno bolj natančno in dosledno kot za udobno prepričanje, da smo res praznovali 25-letnico prvih demokratičnih volitev.