Spomladanski sprehod s selfižolovko

Od zdaj naprej bom selfi palici — tako imenovanemu selfie sticku  — rekel kar selfižolovka.

(Moram izrecno poudariti, da je naglas na tretjem, ne na četrtem zlogu?)

Ne pričakujem, da se bo beseda prijela. Ne bom razočaran, če se ne bo. Ne bom vesel, če se bo. Praktična morda je, ker je zapomnljivo smešna, je pa grda. (Ali pa se bo prijela prav zato?)

Tako ali tako ne jemljem na svoja pleča družbene odgovornosti za jezikovno rabo. Saj sem si navsezadnje jaz izmislil besedo Veberkom za to afero, pa se mi ni fajn zdelo, čeprav ne morem verjeti, kako mi je uspelo. Najbrž neponovljivo.

Pa še to: Fižolovko sem po mojem nazadnje videl od blizu leta 1970 pri teti Marici na vrtu, tako da ravno kredibilen nisem za tak neologizem.

Hommage à Delacroix

Ne gre sicer za isto revolucijo — Svoboda vodi ljudstvo upodablja julijsko, leta 1830 —, vendar sem danes pri Križankah pomislil, da bi Delacroixovo slavno sliko za današnjo rabo lahko predelali tako, da bi alegorija namesto francoske trikolore vihtela selfižolovko.

S selfi palico dosežeš vse. Skoraj vse. Zdaj šele vidim, kako pomemben je rakurz.

Mestne oznake

Šele ko posnameš hišno številko od blizu, ugotoviš, kako bizarna je ta tipografija. Številke še nekako, črkovje pa nikakor. Je nekaj retro, ampak čudno. Kaj je to? Emonica? Ljubljanika? Šestdeseta? Zakaj tega nihče ne zamenja? Saj lahko postopoma, da ne bo mesto bankrotiralo.

Bolj ko hodimo po mestu, manj vidimo. Gledamo, pa nič ne vidimo. To je nekaj za slovenski smisel za dizajn. Da se le ne izgubimo in da pride pošta.

Deli? No, prav: šeram — pa čeprav Zvezdo. Dve kepici sladoleda za 5 evrov. Alergičen sem na cene uličnega sladoleda. Celo na tiste tam v Corsu in Loliti in na Konjskem repu, ki so “samo” po 1,40€/1,50€/1,80€.

Moj selfi je lahko balon

Selfižolovka je zabava tudi za otroke. Hitro se naučijo in raje pozirajo, kot če jih slikaš sam. Vsaj pri miru so, če nič drugega.

Radi pa tudi naskrivaj, za tvojim hrbtom pritiskajo na sprožilec kar tako, ko nosiš palico v roki in ničesar ne slikaš. Tako je na sprehodu nastalo kar nekaj neobjavljivih fotografij.

To seveda ni fotografirano pred Fabianijevo Hribarjevo hišo na vogalu Tavčarjeve in Slovenske. To je kulisa. Na Krakovskem nasipu so neki panoji s fotografijami Ljubljane.

Male živali od blizu

Selfižolovka je dobra za bližnje posnetke živali, ki jih človekova bližina lahko splaši ali vznemiri. Na Bregu sem posnel golobe — ki jih nisem jaz prestrašil, temveč mimoidoči —, mačko pa v Cat Caffèju na Prulah.

You can run, but you can’t hide

Bodite pripravljeni, da vas bodo ljudje gledali, če boste uporabljali selfi palico. Fotografiranje na ulici je že zdavnaj postalo najbolj normalna stvar, toda ne s palico. Ni mi jasno, zakaj to ljudem tako pade v oči, saj najvsezadnje ne delaš nič kaj drugega kot da izteguješ roko.

No, ko sem na Novem trgu posnel fotografijo levo zgoraj, me je opazil in fotografiral mimoidoči Marko @markolev Kragelnik in objavil na Instagramu.

Spodaj pa fotografija istega vodnjaka, ki sem jo posnel brez selfižolovke pred dvema tednoma zvečer. Za primerjavo tudi info: dnevna ISO 32, ekspozicija 1/1721 sekunde, nočna pa ISO 1250 in petnajstinka.